Nespečnost – vladarica najinih noči

Nespečnost

Nekaj zadnjih tednov se je moja najdražja kot levinja borila s sovražnikom, ki sliši na ime Nespečnost. Vsakič, ko sva se odpravila v posteljo in si zaželela lahko noč, se je najprej obračala kot leskovački čevap na premočnem ognju, nato pa nadaljevala z globokim vzdihovanjem in pihanjem, s katerim je odnehala šele, ko sem enkrat od nje zahteval pojasnilo, zakaj se sama spravlja do konca, če sem pa jaz ob njej.
“Ne morem spat!” je zarenčala nazaj. “Meni se meša od utrujenosti, tebi pa gre samo seks po glavi!”
No, sem si mislil, po glavi mi ne gre samo seks, tudi hrana mi gre, ampak takrat pač nisem bil lačen.
Takšno stanje seveda ni moglo dolgo trajati. Žena je postajala vedno bolj popadljiva, jaz sem se spreminjal v pobesnelo zver. Zaradi ženinih nemirnih noči se je nespečnost preselila tudi vame. To je šlo celo tako daleč, da sva nad prihajajočo nočjo nergala in tarnala, še preden sva snedla kosilo.
“Moraš v lekarno,” me je prejšnji teden prosila moja lepa žena. “Ne bo šlo drugače, prosim, pojdi v Ljubljano, kupi najmočnejšo medicino, kar jo imajo in da ni na recept.”
Nisem imel kaj. Zbasal sem se v avto in se odpravil v dolino. Lekarnar, ki me je stregel, je imel prijazne oči. Zaradi maske ostalega tako nisem videl. Okrog oči je imel gubice, domneval sem, da od smeha. Bil sem pomirjen. Rad sem obkrožen z ljudmi, ki se radi smejijo.
“Kako vam lahko pomagam?”
“Rabim nekaj najmočnejšega za nespečnost.”
Odmeril me je po dolgem in počez.
“Za vas?”
“Ne, za mojo ženo,” sem poskušal izpasti večji frajer, kot sem.
Lekarnar se je obrnil in odprl enega od predalov, nekaj časa brskal po njem in iz njega potegnil škatlico, na kateri je pisalo Noctiben Mea.
“Naj vzame polovičko, bo za začetek več kot dovolj, pa pazite, ker bo zjutraj lahko omotična.”
“Koliko časa pa traja, da prime?” sem ga vprašal.
“Približno pol ure.”
“Pol ure, če tabletko poplakne z alkoholom ali z vodo?”
Gubice okrog oči se niso premaknile. Jebemti. Očitno njegove gubice niso nastale zaradi smeha, ampak starosti.
Tisti večer sva, oba do konca utrujena, ležala v postelji in žena je v roki držala škatlico s tabletami.
“Vzameva?”
Bil sem usran do konca. Še nikdar nisem pojedel uspavalne tablete. Kaj, če se nikoli več ne zbudiva?
“Lahko,” sem zajecljal, “pa misliš, da bi polovičko ali raje vsak četrtinko?”
Žena je nekaj časa razmišljala in nato prikimala.
“Ja, dajva četrtinko, po moje bo za prvič dovolj.”
Vzel sem torej eno majhno tabletko za nespečnost, jo najprej po že nakazani zarezi prelomil na pol in z eno polovico odracal v kuhinjo po nož. Vzel sem najostrejšega, ga nastavil na polovico in ga počasi zarezal v tabletko. Nož mi je nehote spodneslo na stran, tako da četrtinki nista bili enako veliki. Sranje. Zdaj sem vzel večjo četrtinko in jo še malo zarezal, kot bi šnital suho salamo. Ne preveč zadovoljen sem iz kuhinjskega pulta pobral ves prah in drobtinice tabletke, jih razdelil na dva enaka dela in se odpravil v spalnico. Tabletke sva popila z vodo in se ulegla v posteljo.

Zjutraj me je zbudil tresk vrat. Skozi kot britvica odprte oči sem pogledal proti drugi polovici postelje. Najdražje ni bilo ob meni. Sigurno je šla spustit mačka v hišo in mu dati jesti. Nekako sem se prevalil na drugo stran in se zazrl v telefon. Malo čez deveto. Z nekaj napora sem vstal in se počasi odpravil v dnevno sobo. Najprej sem zagledal mačka. Celo noč je preživel zunaj, bil je premočen in premražen, sedel je ob sveže pripravljeni hrani in jo hlastajoče goltal. Nekaj vstran je na kavču, z odprtimi usti in zaprtimi očmi, sedela žena. Spala je kot top.

Več zgodb TUKAJ.
Knjige za darilo in prijetno branje TUKAJ.
Ilustracija: Stephanie Ghesquier / Pixabay