Beležka, ki jo piše življenje

Na knjižnih policah imam petnajst beležk. Pet je polnih in arhiviranih, tri so nove, torej prazne, sedem jih je v “občasnem delovnem razmerju”. Sedem beležk, v katere si zapisujem svoje misli, ideje, sezname “naredi sam”, sezname dnevnih opravil. Sedem beležk, ki mi sicer pomagajo, da ne pozabim svojih misli in idej, res pa kdaj pozabim, v katero beležko sem kaj napisal.
Nikoli nisem imel samo ene beležke, ki bi jo popisal, shranil in načel novo. Kje pa. Ni vsaka beležka za vse. Ene so ozko črtaste, ene široko črtaste, ene so brez črt.
Te, ki so brez črt, kličejo po tem, da kracam po dolgem in počez. Da rišem kadre za scenarij, ki sem ga napisal. Dovolijo mi, da rišem stripe, vadim obraze, oči, nos, … te beležke so največja katastrofa. Nobenega reda, nobena risba ni lepa, narisani obrazi so tako spacani, da se z otroki včasih igram kviz “Ugani, kaj je na sliki pravkar razneslo?” Beležk brez črt si nisem sam kupil. Dobil sem jih za poslovno darilo.
Sem si pa sam kupil beležke s črtami in za vsako beležko določil, kaj bom pisal vanjo. Ena beležka so ideje za moje zgodbe. To je beležka, ki naj bi mi prišla najbolj prav, a je najmanj popisana. Ideje za zgodbe se mi namreč zmeraj porajajo le tam, kjer te beležke ni na dosegu roke. Na veceju, na sprehodu, pod tušem, ko sem zunaj. Zato si te ideje običajno zapišem v telefon. Nekaj časa sem si v telefon zapisane ideje še prepisoval v beležko, a sem kmalu ugotovil, da je ta podvajalna rabota zelo jalova.
V drugo beležko si zapisujem besede, stavke, odstavke, ki sem jih prebral, slišal od pametnejših in izkušenejših od mene. Tudi ta beležka je dosti prazna. Najpogosteje vanjo zapišem kaj, kar preberem v knjigi. A sem nehal. Dobre knjige bi lahko namreč v celoti prepisal v beležko, kar nima smisla. Po drugi strani slabe knjige običajno neham brati, preden najdem kak miselni zaklad.
Imam beležko, v katero si pišem ideje za nove knjige, zgodbe, plote, utrgane karakterje. Ta beležka je prav tako skoraj prazna, ker imam vse to zapisano v računalniku, v programu, kjer lahko ideje, vrstni red, osebe poljubno spreminjam, obračam, … na isti način sem poskusil urednikovati v beležki, pa sem ponorel. Zdaj ima karakter ženo, zdaj je nima, pa ima otroka, pa ga nima, pa bo živel v hiši ali v najetem stanovanju, ima psa, nima psa, ima mačko, nima mačke, ima udomačeno lisico, nima udomačene lisice, ker njegova punca ne more videti krzna, tudi, če je živo. Beležka ne prenese tega toka misli. Utrgalo se je obema, beležki dobesedno.
In vendar imam beležko, ki je skoraj polna. To je beležka, v katero si pišem med spletnimi ali fizičnimi sestanki. Všeč mi je, ko si zapišem idejo ali nalogo in jo nato odkljukam. Moje odkljuknice oziroma kljuke so običajno zelo velike, debele, skratka ponosne. Tega mi računalnik ne omogoča. Na računalniku lahko aktivnost, ki sem jo oddelal, le izbrišem ali prečrtam. Ni mi všeč. V beležki jo odkljukam in tam se vidi, koliko sem že opravil in kaj vse sem opravil. Tudi samo dejanje odklukanja nudi svojevrstno zadovoljstvo. Pride dan, ko listam po tej beležki in gledam, koliko opravil je za mano. To je običajno na dan, ko se mi ne da delati in se tolažim, da ni tako slabo, ker sem v življenju, vsaj sodeč po beležki, že veliko naredil.
Obožujem beležke. Upam, da kdaj srečam pravo, ki bo tudi moja edina. Dokler se to ne zgodi, bom letal iz lista na list, iz zgodbe v zgodbo.

Vizualija: Mediamodifier / Pixabay
Moje knjige: www.kesar.si
Moje ostale zgodbe: www.kamenko.si