Petek, 20. 12. 2019
Vesel kot ventilček sem se odpravil na zadnji sestanek pred 16 dnevnimi počitnicami. Ponosen sem bil nase, da mi je uspelo načrtovati tako dolg pobeg od norije, ki me je obdajala. Vse v podjetju sem poslal na delo od doma. Samo nujne stvari, prosim, sem jih posvaril in se od njih poslovil. Zadnji sestanek, na katerega sem odbrzel, je vseboval hamburger, krompirček, ledeno pivo in sproščen pogovor s prijateljem in poslovnim partnerjem. Čez tri ure bom z ženo in najmlajšima hčerama na Rakitni in potem bom imel mir. 16 dni miru. Šestnajst dni! Lahko bom napisal pol tretje knjige in jih prebral vsaj tri, če ne celo štiri.
Sobota 20. 12. 2019
Moja najmlajša hči je zbolela. V hiši je odmeval jok in stok. Ne bo mogla na rojstni dan.
“Rojstni dan? Kakšen rojstni dan!?”
“Jaaaa, danes sem bila povabljena, pa ne bom mogla iti,” je skozi solze hlipala kmalu 11-letnica. Obrnil sem se k ženi.
“Rojstni dan? Čisto sem pozabil, še dobro, da nam ni treba dol v Ljubljano.”
“Ne veseli se prehitro,” me je kraljica mojega srca postavila na hladno in mi pod nos potisnila rojstnodnevno vabilo, ki ga je prejela njena najmlajša hčerka.
“Jebemti.”
Takoj po kosilu smo se odpeljali v Ljubljano. Alenkino čebelo smo odložili na rojstnodnevni zabavi in se dogovorili z njenim očetom, da jo pride iskati, drugo, mojo krehajočo čebelo, smo odpeljali njeni mami v nego. Ker sva bila z ženo ravno v Ljubljani, sva se odpravila še po nakupih. Domov sva prišla pozno zvečer.
“Dobro, da je še 15 dni dopusta pred nami,” sem subtilno pojamral ženi in skočil pod tuš in v pižamo.
Nedelja, 22. 12. 2019
Nedelja se je pričela pravljično. Končno mir. Končno sama. Končno bom lahko ženo spomnil, kako dober ljubimec znam biti, če le imam čas in me nihče ne moti. Preden sem se ji uspel približati, je zazvonil telefon. Soseda po ulici navzdol naju je povabila na kosilo.
“Cela ulica pride, na jagenčka s pečice.”
“Cela ulica pride,” sem ponovil ženi in si nazaj navlekel hlače, “pa jagenčka imajo, ne smeva ga pustiti, da se ohladi.”
“A za jagnje te skrbi, da bi se ohladilo?” Ni bila najboljše volje.
Jagenček je bil izjemen, baklava, ki jo je naredila druga soseda, je bila za prste polizati.
“Srce, morava se posloviti,” mi je na uho šepnila moja srnica.
“Zakaj pa?”
“Zakaj? Jutri je šola, gospod Komot, dol gremo, v Ljubljano.”
Ujela me je off-guard. Nočem dol. Hočem svoj dopust. To sem ji tudi povedal.
“Glej, srce, lahko ostaneš gor, ni problemov, grem sama dol, pa se vidiva v torek, če ti je prav?”
Prav? Kako mi ne bi bilo prav. To je edino in najbolj prav, da glava družine užije svoj dopust, kot si ga je zadal.
“Žal mi je, ker moraš dol,” sem ji dejal s tihim glasom, “javi, ko prispeš, ti pošljem seznam za trgovino, če mi bo česa zmankalo.”
Ponedeljek, 23. 12. 2019
Cel dopoldan sem visel na emailih in urejal naročila za knjigo. Sicer sem bil zelo zadovoljen, da ljudje kupujejo mojo knjigo, vseeno me je pa začelo skrbeti za moj dopust. Še 14 dni ga je bilo.
Po kosilu sem prvič v roke vzel knjigo. Odločil sem se, da jo preberem na dušek. Zazvonil je telefon. Mojster za žaluzije bi prišel zdaj, če lahko.
“Kaj to pomeni, zdaj?”
“Tukaj sem, pri trgovini, čez pet minut, če vam je prav.”
Seveda, zakaj mi ne bi bilo prav, a sem imel izbiro? Vmes sem izkoristil priložnost in pred vhodom v hišo skupaj zbil leseno rampo, po kateri se bosta lahko na silvestrovo v hišo pripeljala prijatelja Nina in Gal, oba na invalidskem vozičku. Veliko sem razmišljal o tem, kako naj logistično uredim, da bosta Nina in Gal imela čim boljši dostop do hiše. Že pred časom sem naročil bager, ki je dobesedno zradiral brežino nad hišo in tam ustvaril klančino, skoraj cesto, po kateri se da na dveh vzporednih kolesih priti do vhoda v hišo.
Torek, 24. 12. 2019
13 dni do konca dopusta. Dan je bil načrtovan in predvidljiv. Žena in otroci so prispeli v hiško. Cel dan smo kuhali, se igrali in gledali filme. Med kosilom sem mahal z rokami in s komolcem zbil pladenj z rolado, ki ga je v roki držala moja čudovita žena. Sočno čokoladno rolado je odneslo v zrak, trenutek kasneje je z glasnim cmokom plosko pristala na tleh in se prilepila na parket. Skočil sem po spatulo. Previdno smo jo dvignili s tal, popihali in jo celo pojedli. Tik pred spanjem sem knjigo, katero sem želel prebrati, nastavil na fotelj. Jutri bom pričel z branjem.
Sreda 25. 12. 2019
Ob 10h zjutraj je potrkalo na okno. Tast je prišel na kosilo. Knjigo sem umaknil nazaj na polico, ker nam je bila v napoto.
Zvečer se je žena odpeljala v Ljubljano na koncert Magnifica. Ostal sem sam z mlajšima najstnicama.
“Kaj vama pripravim za večerjo?”
“Tvoj pečen krompir,” sta v en glas zakričali in si zaradi tega dali petko.
“Moj” pečen krompir je v resnici na tanke cekine narezan krompir, do suhega obrisan s kuhinjsko krpo, prelit s stopljenim maslom, na peki papirju, v pekaču, 35 minut na 180 °C z ventilatorjem. Pečica je zazvonila, punci sta se razveselili in tekli za mizo. Pekač sem iz pečice položil na pult, ko se mi je utrnila hudo dobra ideja. Kaj, če bi na mizo nesel samo peki papir, na katerem so še cvrčali pečeni krompirčki? Tega nismo še nikoli naredili. Pa bi peki papir dal na leseno desko sredi mize in bi jedli kar iz njega, namesto iz krožnikov!
“Punce, pripravite se na nekaj posebnega,” sem naznanil in na sredini prijel levi in desni rob peki papirja, polnega pečenega krompirja. Počasi sem dvignil papir in z mišjimi koraki krenil proti jedilni mizi. V trenutku, ko sem stopil na parket, slab meter od jedilne mize, se je peki papir med mojima rokama prelomil na pol in ves krompir je spolzel na tla. V dnevni sobi je zavladala grozna tišina. Nekaj časa sem gledal katastrofo na tleh, nato sem stopil po velik krožnik in spatulo. Vsi trije smo pokleknili okrog krompirja in ga pobiral s tal ter polagali na krožnik. Vsakega posebej smo popihali in preverili, da ni umazan. Tla sem pobrisal z mokro krpo. Sedli smo za mizo. Pojedli smo vse do zadnjega zlato zapečenega cekinčka.
Četrtek, 26. 12. 2019
Četrtek je bil načrtovan za obisk mojih staršev v Mariboru. Tja sva se odpravila z vsemi štirimi otroki. Jutri bo še 10 dni dopusta. Zvenelo je veliko. Zvenelo je dovolj.
Petek, 27. 12. 2019
Zjutraj sem moral nujno v Ljubljano na podjetje urediti vsa naročila, ki so prišla med božičnimi prazniki, pripraviti račune, plačati račune, ki so prispeli po pošti. Jebemmu boga. A bom lahko prebral vsaj eno knjigo? Bom lahko napisal vsaj eno zgodbo za novo knjigo?
Sobota, 28. 12. 2019
Načrtovano kosilo v Krškem s sorodniki moje lepotice, spet z vsemi štirimi otroki. Na Rakitno smo se vrnili zvečer. Jutri bo nedelja. Nedelja?
Nedelja, 29. 12. 2019
Vsega sem imel dovolj. Odločil sem se, da se nikamor ne premaknem. Predse sem postavil računalnik in pričel s pisanjem zgodb za tretjo knjigo. Dobro mi je šlo. Postavil sem strukturo. Bil sem ponosen nase. Zazvonil je telefon. Prva soseda je povabila na šampanjec. Je rekla, da pride cela ulica.
“Seveda, prideva tudi midva.”
Od sosede sem se vrnil opit. Sedel sem pred računalnik. Vse, kar sem čez dan napisal, se mi je zdelo smešno. Zelo smešno. Tretja knjiga bo prava uspešnica. Razmišljal sem o tem, kako bi lahko h knjigi pripel deci žganega in z bralci delil trenutne občutke.
Ponedeljek, 30. 12. 2019
Z mojo lepotico sva se odpravila v Ljubljano. Dostava je prinesla tri škatle, polne skodelic Žena ima vedno prav. Pustila jih je v sosednjem lokalu. Sam sem jih nesel v pisarno, v drugo nastropje. Nekaj me je stisnilo v križu.
Popoldan sva šla na kavo s prijateljema Heleno in Tomažem in na obisk v novo hiško k Špeli, Piki in Robiju “letečemu” Kranjcu. Dan je minil, preden se je prav začel. Zvečer sem legel v posteljo. Križ me je še zmerom bolel.
Torek, 31. 12. 2019
Zjutraj sem vedel, da sem zajebal dopust. Da je nekje šlo strašno narobe, da so dnevi odbrzeli svojo pot in se nikoli več ne bodo vrnili. Imel sem samo še dve uri, preden sem se lotil novoletne pečenke in juhe.
“Srce, tatarski biftek sem pozabila kupiti.”
“A nimaš v hladilniku enega celega?”
“Imam, ampak ni dober, sem narobe kupila, želim si Arvajevega.”
Tisti dve uri, ki sem jih še maloprej imel, sta izpuhteli v zrak. Sedel sem v avto in se odpravil v Ljubljano po tatarca.
Popoldan sta prispela Nina in Gal. Že teden prej prosil Ismeta, svojega najboljšega, zlatega soseda, če bi mi pomagal, da Nino in Gala po novi klančini od parkinga varno spraviva do hiše.
“Kaj pa, če bo sneg, kako ju bova spravila dol?” sem ga vprašal in se ob tem muzal.
“Ni lažjega,” mi je odvrnil sosed, “jaz bom naredil bob stezo, pa ju posadiva na velik polivinil in spustiva dol.”
“A me zajebavaš? Kaj pa, če ju vrže ven s steze?”
“Kaj je pa lahko najhujšega? Bosta pač zdrsala do potoka in boste tam praznovali.” Režala sva se kot počena.
Ko sta Nina in Gal prispela na obisk, sem se jima zahvalil, ker sta najbolj hvaležen obisk, kar sva jih kdaj imela.
“Kako to misliš?” sta bila radovedna.
“Glej, ni nama bilo treba pospravljati celega prvega nadstropja in prah sva obrisala samo do višine meter dvajset. Pa še copat nisva rabila iskati, to je zmerom nočna mora.”
Sreda, 1. 1. 2020
Enajst ur smo sedeli za mizo, jedli, se pogovarjali in igrali Dixit. Spali smo malo. Popoldan sta se Nina in Gal poslovila. Z Alenko sva ostala sama. Stopil sem do police in končno v roke prijel knjigo, ki sem jo želel prebrati. Sedel sem na fotelj. Odprl sem knjigo in ob tem močno kihnil. Preden mi je žena uspela reči “na zdravje”, sem kihnil drugič. In tretjič.
Četrtek, 2. 1. 2020
Cel dan sem kihal in smrkal. Na srečo ni bilo nič hudega. Klicala me je bivša žena. Najmlajša hči je resno zbolela. Dobila je antibiotike.
Petek, 3. 1 .2020
Dan sem preživel v Ljubljani s svojo bolno hčerko. Nisem vedel, da lahko antibiotiki tako hitro primejo. Mala je bila polna energije. Komaj sem jo brzdal. Za kosilo sem ji naredil pravo domačo kurjo juho in piščančje dunajske prstke, pomočene v kokos in mandje ter maslen pire krompir.
Preden sva se, sita, vrgla na kavč, je priletel sms. Alenkina najstarejša je fasala visoko vročino. Takoj, ko sem lahko, sem se odpravil po njo in jo odpeljal na Rakitno. Dnevov, ki so ostali od dopusta, nisem več štel. Vsak otrok v vrtcu zna šteti do tri.
Sobota, 4. 1. 2020
Alenkina mlada najstnica je imela zabavo za svoj rojstni dan. V Ljubljani, seveda. Obisk metropole sem izkoristil za prvi poslovni sestanek v novem letu in obisk prijateljev Maje in Damjana in njunega sina Marka.
nedelja, 5. 1. 2020
Ura je bila 9 zjutraj in končno sem imel čas zase, vsaj toliko, da bi lahko napisal redno nedeljsko zgodbo. Zazvonil je telefon.
“Prosim?”
“Tukaj sem.”
“Tukaj kdo, kje?”
“Pleskar tukaj, pri trgovini na Rakitni, kot sva zmenjena, da pridem izmeriti sobe.”
Odložil sem telefon. To je bil moj zadnji dan dopusta. In kako kaj vaši prazniki?
To je igra Dixit: https://www.libellud.com/dixit/?lang=en
Fotografija: Matjaž Mirt
Menu