Draga, kje so zdravila?

Ko sem v hiši še živel sam, sem vsa zdravila in izdelke za prvo pomoč hranil v kopalnici, v spodnjem predalu pod levim umivalnikom. Edina izjema je bila škatlica obližev, ki sem jo imel tako v prvem predalu pod kuhinjskim pultom, kot v službeni torbi. Torej povsod, kjer sem pričakoval, da bom prej ali slej neroden. A nikoli v vseh teh letih se ni zgodilo, da bi se katerokoli zdravilo, povoji ali obliži našlo kjerkoli drugje. In potem sem spoznal svojo drugo ženo. Danes me je kar malo strah, da bi me kaj bolelo ali, bog ne daj, da bi se urezal. Nedolgo nazaj mi je počilo. Ženo sem posedel na kavč.
“Ok, zdaj pa tako. Povej mi točno, kje so kakšna zdravila, da bom sredi noči vedel, v katerem prostoru in v katerem predalu naj iščem.”
“Glej, srce,” je začela ženka in hitro mi je bilo jasno, da odgovor ne bo tako enostaven, kot je bilo vprašanje. “Torej, v dnevni sobi, v zgornjem predalu ob televiziji so zdravila, ki so za splošno rabo, ki jih v lekarni dobimo brez recepta in jih lahko vzame vsak od nas.”
“Ok, torej, če me boli glava, najdem tableto v zgornjem predalu ob televiziji?”
“Da in ne, odvisno, koliko te boli glava. Če te boli bolj, pogledaš v spodnji predal ob televizorju, tam so zdravila na recept in tista malo močnejša.”
“Dobro, razumem, če me boli glava. Kaj pa, če me boli želodec?”
“Za želodec je pa tako, da najprej pogledaš v zgornji predal, če ni tam, je pa sigurno v moji košarici na kavču, v katerem najdeš tudi labello, pa slušalke, …”
Labello? Slušalke?
“Ok, ok, …” sem jo prekinil. “Torej ob dveh predalih v dnevni sobi so zdravila tudi v tvoji košarici na kavču?”
“Tako je, vidiš, da ni težko, mucek moj, sem vedela, da si inteligenten.”
“In v tej tvoji košarici najdem torej kakšna zdravila?”
“Mešano, srce, mešano, tisto, kar bi rada imela pri roki, da mi ni treba vstati s kavča.”
Počasi se mi je začelo mešati.
“Torej je to to, vsa zdravila so v dnevni sobi?”
“No, ne ravno vsa. Nekatera so tudi v kopalnici, v tistem predalu, kjer si ti običajno imel zdravila.”
“Katera pa so v kopalnici?”
“Bolj takšna in drugačna, nekaj obvez, obliži prav tako.”
“Razumem. To je to, če prav razumem? Dva predala, ena košarica in predal v kopalnici.”
Gledala me je s širokimi očmi.
“Kaj zdaj? Je to vse ali je še kaj?”
“Nekaj jih je še v škatli v jedilnici, tam, kjer so običajno vitamini.”
“V Škatli v jedilnici?”
Prikimala je.
Stekel sem iz hiše v garažo, za sabo zaprl vrata in kričal, dokler nisem omagal.
Nekaj noči kasneje sem se zbudil s hudim glavobolom. V popolni temi sem se spustil v dnevno sobo, odprl prvi predal ob televizorju, odprl drugi predal v televizorju … kje je že rekla, da so močnejše tablete za glavobol? Pogledal sem košarico na kavču, škatlo v jedilnici… nikjer nič močnejšega. Povzpel sem se nazaj gor, stopil v kopalnico, odprl predal, kjer je včasih bilo vse, kar sem potreboval … Nič. Vrnil sem se v spalnico, stopil na ženino stran postelje in jo stresel za ramena.
Pogledala me je tako divje, kot bi jo zbudil sredi noči, kar sem ravnokar seveda storil.
“Kaj je?”
“Glavo mi bo raznesloo, ne najdem nič močnejšega za glavo.”
Žena je zavzdihnila, stegnila roko in iz svoje nočne omarice potegnila stekleničko s tabletkami.
“Na, tukaj so, sem vedela, da jih boš potreboval, pa sem jih dala bližje, da mi ni treba vstati s postelje.”
Besen kot ris sem pogoltnil tableto in legel v posteljo. Trudil sem se razumeti njen sistem, pa sem padel na prvem testu.
Naslednji dan sem se porezal. Obliže sem iskal tako dolgo, da se je rana kar sama zaprla. Sem se ji smilil. Med nami, še danes ne vem, kje v naši hiši se nahajajo obliži. In to zdaj, ko sem si kupil nov brusilec nožev.

Kmalu bo valentinovo, mogoče kakšno idejo najdete TUKAJ.