Sobno kolo in mačke. V svoji odrasli življenjski dobi sem bil glede dveh stvari popolnoma prepričan, da ne bom popustil in da bo po moje. Prva je ta, da v hiši ne bom nikoli imel mačka. Zame nekaj, kar spada v naravo, ne spada v hišo. Nekje okrog svojega 50. rojstnega dne sem se zlomil. Oziroma, bolj natančno, žena me je zlomila. Maček se po hiši sprehaja, kot bi jo on odplačeval. Na vso srečo smo zanj bolj AirBnB kot dom. Pride, se naspi, napolni želodec in gre naprej.
Sobno kolo je druga stvar, pri kateri sem 51 let pogumno, predvsem pa jekleno, stal na svojem načelu, da ga ne bom nikoli kupil. Do tega tedna.
Moja najdražja, ljubezen mojega življenja, se je odpravila na, tako je rekla, rutinski obisk h kardiologinji, sicer dolgoletni prijateljici. Med nami, nisem pričakoval zapletov. Predvideval sem, da se bo, kot običajno, s pregleda vrnila polna izrazov, ki jih ne bom razumel, morda s kakšno novo dieto, domneval sem, da bova dva tedna po pregledu veliko hodila po ravnem in malo po stopnicah in da se bo želja kaj spremeniti počasi ohladila ter se bo najino življenje vrnilo v stare tirnice, oziroma, kot bi rekla žena, nazaj na kavč.
A tokrat temu žal ni bilo tako. Prvi stavek, ki ga je draga izrekla, ko je stopila skozi vrata, je bil:
“Kamenko, moraš mi kupiti sobno kolo.”
Takoj sem reagiral. No, takoj po tem, ko sem prišel do zraka.
“Moram? Sobno kolo? Ni teorije. Devetdeset odstotkov sobnih koles je nepraktičnih obešalnikov za oblačila. Kako ti to sploh pade na misel.”
“Imam zdravniško mnenje, tako da lahko samo jamraš, drugega ti ne preostane. Baje sem rojena za kolo, tako mi je rekla. Da izgledam elegantno in nasploh čudovito, ko gonim.”
Ma goni ti … misli so mi letele skozi glavo, znoj mi je udaril na čelo. Nisem moški, ki bi se dal kar tako prepričati. Imela bi kolo, ker na njem dobro izgleda? A ko sem jo pa povabil, da bi se malo popeljala naokrog z mestnim kolesom BicikeLJ, se ji pa ni dalo, ker Jankovič za Ljubljano ni kupil dovolj lepa kolesa?
Pograbil sem telefon in poklical prijateljico kardiologinjo.
“Daj mi reči, da nisi tega rekla, prosim.”
“Glej,” je moje jamranje z mirnim glasom prekinila prijateljica, “kupi ji to kolo, če ima veselje, ne kompliciraj, prosim. Če pa ga ne bo uporabljala, me pa pokliči, bom uredila.”
“Ampak saj sploh ne vem, kakšno kolo naj kupim, ne spoznam se na kolesa.”
“Za Alenko? Katerokoli, samo, da je lepo.”
Katerokoli? Lepo? Pa kdo sem jaz? Metroseksualec?
Danes je četrti dan, ko brskam po spletu in iščem sobna kolesa. Vztrajniki, magneti, zračni ali mehanski upor, teža, … ne, to za mojo ženo ni pomembno. Njej je pomembno samo dvoje. Da bo kolo lepo in da bo sedež mehek.
“Veš, ko sem na pregledu pedalirala, me je začelo boleti medenično okostje, pa prosim pazi, da bo sedež res res udoben.”
“Medenično okostje?”
“Rit, Kamenko. Rit.”
Da draga. Naj gre vse v rit. Dobila boš sobno kolo. Postavil ti ga bom zunaj pred hišo, v naravo, zraven mačka.
—
Od tega tedna naprej lahko kupite ali si v knjižnici izposodite vse moje in ženine knjige v elektronski obliki. E-knjige najdete tukaj: https://www.biblos.si/rezultati-iskanja?q=kamenko+kesar
Fotografija: avtor
Menu