Grgraj, dragi, grgraj!

Z ženo imava v času dopustov pravično razdeljene skrbi. Žena skrbi za hrano, prenočišče, perilo, posodo, otroke, sveče, lučke in zdravje, jaz naredim vse, kar mi reče. Če želi, da pomijem posodo, jo z rahlim časovnim zamikom pomijem ali pošljem na delo katero od čebel. Če želi, da se igram z otroki, dam otrokom navodila, kako naj se igrajo sami in jim ob tem povem, da je samostojna igra prikaz odraščanja. Če me moja boginja prosi, da na terasi namestim male lučke, se ji z žalostnimi očmi opravičim, da sem jih – lučke – nespametno pozabil doma na mizi. In da moram nujno nekaj storiti okrog avta. A eni zadevi se ne morem izmakniti. Ženini skrbi za moje zdravje.
”Daj, pojej vitamine” je še najmanj, kar me lahko doleti v skupnem življenju z nekdanjo voditeljico Vizite in neprekosljivo poznavalko vsega, kar boli in še boljšo poznavalko vsega, kar zdravi. Včasih me ob jutranji kavi in krožniku z rogljičem čaka kupček raznobarvnih tablet in tabletk. Ena od njih je največja, ovalne oblike in kakaste barve, da ne vem ali naj jo zaužijem oralno ali analno. Prvič sem se skoraj zmotil.
Letos na dopustu ne samo, da sem dobil svojo dozo vsega, kar mi pripada. Moja ribica, moja sirena vseh oceanov, je dodala še nekaj, kar me bo preganjalo vsakič, ko bom zagledal morje.
”Veš, srček, letos bova grgrala,” mi je napovedala neomajna dohtarca naše družine.
”Kako to misliš, grgrala?” Moral sem vprašati, ker me je ta beseda spominjala na nekaj, česar ne bom napisal, ker ni primerno in še na nekaj, česar ne bom napisal, ker je še manj primerno.
”Slana voda je zdrava za grlo, zdravi prehlad, odpira sinuse in blagodejno vpliva na počutje.”
”Ampak, ljubezen moja, jaz sem zdrav kot riba v tem istem morju. Moje grlo je čvrsto, prehlad daleč vstran, sinusi odprti in počutim se blagodejno fantastično. A ni dovolj, če jem vse te tablete in pripomočke? Kako naj bom bolj zdrav?”
Med nami, nisem imel nič proti še več zdravja. Bolj me je skrbelo to, da se ne bi med grgranjem zadušil. Že včasih, ko nič ne počnem, se znam iz mirnega zadaviti z lastno slino, ki se, ne vem, kako, splazi v sapnik, pa pol dneva hropem kot stari pes z dlako v gobcu.
Žal se ideja najdražje ni dala spoditi niti z armirano betonskimi argumenti. Zato sem privolil.
”Ok, lepotica, bom grgral, samo ne sili me. Bom, ko bom pripravljen. Prav?”
Strinjala se je.
Dnevi na dopustu so si bili podobni kot jajce jajcu.
”Kameeeenko… Meeeeenkiiii,” se je čez celo plažo drla žena vseh žena, ”gleeeeej, grgraaaam.” Ob tem je z usti zajela vodo, glavo nagnila nazaj in tako s široko odprtimi usti in še bolj široko odprtimi očmi dolgo gledala nekam gor v nebo. Ker sem bil predaleč, nisem videl niti slišal, kaj je počela, je pa zgledala kot lačen, komaj izvaljen ptič, ki kuka iz gnezda in čaka, da ji mama prinese črva.
Nisem se dal. Naj draga grgra, kolikor hoče, jaz sem raje skakal s pomola na glavo in si s tem namesto zdravja krepil ugled med dekleti, ki so se sončila na plaži.
Žal se obljubi, torej grgranju z namenom izboljšanja laringološkega zdravja, ni dalo izogniti.
Zadnji dan dopusta sem zbral vse moči, ponovno skočil s pomola na glavo in zaplaval proti svoji najdražji, ki je stala v vodi do ramen in me gledala z blaženim nameškom in iskrivimi očmi.
”Zdaj bom grgral,“ sem ji rekel in ji pomežiknil.
”Glej, sonce moje, saj ne rabiš zdaj, lahko tudi kdaj bolj potem,” je zelo hitro, prehitro, izjavila žena.
”Ne v redu je, zdaj bom. Glej!” Stopil sem čisto k njej.
”Kamenko…“
Z usti sem zajel vodo.
”… ravno lulam.”