Hladen tuš

Ohladi se malo

“Samo pod tuš skočim!”
Ni me slišala, pa tudi potrudil se nisem, da bi me. Na Exatlonu je nama ljubi Denis Porčič tekmoval proti modrim, vedel sem, da nisem v središču njene pozornosti. Obenem sem imel pred sabo večji izziv od tega, ali me je žena slišala, kje bom preživel naslednjih petnajst minut. Če jih bom preživel.

Prejšnji teden smo v poslovnem krogu imeli pogovor o tem, kako jutranji hladen tuš pomaga, da čez dan galopiraš z zvrhanim košem energije. Baje, tako vsaj pravijo sodelavci, ki doma nimajo tople vode in strokovnjaki, ki s svojim raziskavami nabirajo akademske točke, pri svojem delu narediš več. Baje si učinkovitejši. Baje pri opravljanju svojih dejavnosti vzdržiš dlje. Hm.

Sam sem človek, ki veliko stavi na znanost, še raje pa kaj preizkusi na lastni koži. Obenem sem človek, ki preizkušene metode rad izzove. In hladen tuš je kot nalašč za kaj takšnega. Spraševal sem se namreč, ali vse, kar trdijo mazohisti in izobraženi ljudje, drži samo za delo čez dan. Bi morda pri opravljanju svojih dejavnosti bil učinkovitejši in vzdržljivejši, če bi, čisto naključno in nenamerno, pod hladen tuš stopil zvečer? Bi žena opazila razliko? Bi v njenih očeh dobil kakšno dodatno točko?

In tako sem zdaj stal pod tušem. Roka se mi je tresla, ko sem segel po ročki vodovodne pipe. Potisnil sem jo skrajno desno, preštel do tri, zajel zrak in na polno odprl vodo. Krik, ki mi je izletel iz ust, je bil živalski. Mater jim znanstveno. Nisem mogel dihati. Boril sem se za življenje. Kap me bo, sem pomislil in preklel svoj mazohistični pristop. Podzavestno sem zaprl vodo in počepnil. Kletvice, ki so prihajale iz mene, so bile prašne in polne pajčevine. Pozabil sem že, da znam v tej literarni zvrsti biti sočen in neustavljiv. Obrisal sem se z najdebelejšo in najmehkejšo brisačo, ovil sem se v toplo odejo in priracal k ženi v dnevno sobo. Legel sem k njej in se stisnil v njeno naročje.
Najdražja me je pobožala po laseh in se nasmehnila.
“Denis je zmagal.”
Prikimal sem.
“Zakaj imaš pa modre ustnice?”
“Zebe me,” sem komaj izustil. “Mi narediš čajeka?”
“Čajeka bi? A ne bi raje kaj bolj vročega?”
Bi, draga, bi, pa eksperiment ni uspel. Morda kdaj drugič.

P.S. Moja najdražja bo v novembru izdala svojo tretjo knjigo z naslovom Da bi sladko zaspala. Knjigo lahko prednaročite v spletni knjigarni kesar.si. Žena se vam vnaprej zahvaljuje.
P.S.S. Čajek je bil dober.
P.S.S.S. Zaspal sem kot top.