Pred časom sem se odločil, da se bom naučil pripraviti nekatere klasične jedi in to tako, da bodo postale moj zaščitni znak. Razlog za to so verjetno komentarji otrok vsakič, ko se peljemo na obisk k moji mami.
“A bo babi naredila tisti svoj krompir?”
“A bo babi naredila tisto kurjo juho?”
“A misliš, da bo tvoja mama naredila vratovino, zavito v zelje?”
To zadnje je komentar žene vsakič, ko se peljemo na obisk k moji mami v Maribor.
V kuhinji me zanimajo samo klasične jedi, ne zanimajo me trendi. Visi mi za tartufe, fuzije, sous vide. Hočem delati hrano, ki jo imam v nosu, hrano, ki me odpeljejo na varno. Hrano, zaradi katere se bodo moji otroki in kasneje vnuki peljali stotine kilometrov samo zato, da bi jo jedli.
Na seznamu še ni dvajset dobrot. Ne gre tako hitro. Dve leti sem potreboval za čokoladno torto, ki je znotraj skoraj tekoča. Dve leti in 6 kilogramov, ki sem jih nabacil, ko sem jih pekel dan za dnem. Orehova potica, ki je že zdaj zame skoraj popolna, je prav tako dodala svoj kilogram ali dva. Delam jo dvakrat na leto in takrat se ukvarjam samo z njo. Vso pozornost in ljubezen posvečam le njej. Če me kdo zmoti, ugriznem.
Rižota je v družini že postala moj zaščitni znak. Ko sem najdražjo vprašal, kaj si želi za svoj 50. rojstni dan, je rekla:
“Samo svojo rižoto mi naredi.”
Vsak korak želim imeti v glavi, preden se lotim izbrane jedi. Ne želim improvizirati. Želim avtomatizirati popolnost. Vsake sestavine pripravim vnaprej in jih postavim na pult glede na to, kdaj pridejo na vrsto. Ko kuham, želim, da je kuhinja moja. Delim mnenje s tistimi, ki pravijo, da je v kuhinji istočasno lahko samo ena oseba. Ne glede na velikost kuhinje.
Spomladanska karantena je na seznam dodala kruh. Nikoli ga ne bi sam dodal, ker pri nas doma mama ni pekla kruha. Je pa delala rezance za juho. Moj sin ne je drugih rezancev. Samo od babi. Od kar sem to povedal svoji mami, dobim nekajkrat na leto vrečo rezancev. Lani sem dobil recept. Seveda je pristal med dvajsetimi izbranimi. Nekdo mora prevzeti štafetno palico. Doma smo si glede rezancev na nasprotnih bregovih. Moja najdražja jih kuha v juhi, jaz jih kuham posebej in na deset sekund preverjam, kdaj bodo dosegli točko popolnosti. Tudi serviram jih posebej. Polna skleda rezancev izgine kot bi mignil. Otroci si v krožnik nalijejo juho in vanjo vržejo dve polni žlici rezancev. Nato iz juhe pojedo vse rezance in si jih ponovno naložijo dve polni žlici.
Jap, rezanci so moj naslednji projekt. Rezanci po domače. Brez mašine. Tako, kot jih je delala mati in tako, kot jih je rezal foter.
Dober tek.
TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.
Menu