Maček, kralj ženinega srca

maček

Dobro leto nazaj se je v našo hiško na Rakitni pritepel mlad maček. Nekaj mesecev je bil do nas zelo nezaupljiv, dovolil nam je, da smo mu zunaj nastavili hrano, a jo je pojedel le, če se je počutil varno odmaknjenega od nas. Zelo kmalu smo mu dali ime Jessie Pinkman.
Meseci so minevali in počasi, počasi je maček našo hišo pretvoril v svojo jedilnico in dnevni počitek. V hiši sem naštel osem lokacij, kjer si najde svoj mir in si privošči tudi do osem ur spanja čez dan.
Obožujem mačke, veliko svojih mlajših let sem živel z mačkami, v nekem trenutku sem si hišo delil s celo devetimi mačkami, a moje oboževanje do mačk se začne in konča pri tem, da so te živali – samostojne. Ja, vem, saj so mi tudi lepe, gracilne, pa mehki kožuščki, a vse to mi ne bi pomenilo veliko, če ne bi bile samostojne – da živijo zunaj, se hranijo noter in zunaj ter ponoči spijo zunaj.
In to slednje, da ponoči spijo zunaj, je bil največji razlog trenja med mano in mojo najdražjo, ki je vsako sapico, vsak dež, sneg, temperaturo uporabila kot argument, da me prepriča, kako mačka lahko zmrzne, se prehladi, če bo noč preživela zunaj.
Da bi zadovoljil ženinim zahtevam, sem na garažna vrata namontiral mačji vhod, v dnevno sobo nasul pesek, ob fasadi izoliral škatlo in not položil tople deke, vse za to, da bi žena videla, kako ima maček možnost noč preživeti na toplem. Obenem se je meni to zdelo neuporabno. Poznal sem divje mačkone. Ne bodo spali tam, kjer mu nastaviš toplo dekico. In ne bodo hodili skozi mačja vrata samo zato, ker si se potrudil za njih.
Zelo kmalu se je izkazalo, da sem imel prav. Nič od naštetega našemu mačku ni bilo zanimivo. On je imel svojo špuro, hodil je, sodeč po njegovem vonju in stopinjah v snegu, spat nekam med bukova drva.
Ker sem tak, kot sem, torej eno samo veliko srce, sem pred časom ženi in otrokom dovolil, da maček eno noč prespi v hiši. Takrat je bilo res mrzlo, okrog minus 17 stopinj, in zdelo se mi je, da morda se pa lahko v svojih načelih malo upognem.
“Rad bi vam povedal, da ne bom jaz vstal, ko bo maček želel sredi noči ven,” sem jim zažugal in s tem postavil svoj edini pogoj – ponoči maček ne sme biti moja skrb in bog ne daj, da bi se podelal v hiši.
Žena in otroci so se organizirali v domačo stražo, dogovorili so se, da bodo imele odpra vrata in ušesa na pecljih, da bodo šle prej spati in takoj, ko bo maček prvič zacvilil, poskrbele, da ga bodo spustile ven.
Tisto noč je maček zacvilil prvič. Jaz sem bil edini, ki sem se zbudil. Žena in otroci so spali kot ubiti. Maček je zacvilil drugič. Vstal sem, ga spustil ven in se vrnil v spalnico.
Naslednje jutro so bile žena in punce začudene, kako niso ničesar slišale. Vseeno mi je bilo. Maček je od takrat spal zunaj, ne glede na vreme. Do včeraj.
Včeraj se je pritepel od nekod, zapadel je sneg, temperature so se spustile pod ničlo in žena mi je za sveto obljubila, da ne bom niti opazil, ko bo mačka ponoči spustila ven. Ujela me je na prijazno nogo in dogovorila sva se, da maček lahko prespi v hiši.
Ob treh zjutraj je maček zamijavkal prvič. Žena je spala kot top. Maček je zamijavkal drugič. Vstal sem in ga spustil ven. Ko sem se vrnil v posteljo, je bila žena budna.
“Joj, do pol dveh sem stražila, pojma nimam, kako je možno, da ga nisem slišala.”
Je že v redu, sem si mislil pri sebi. Dnevi bodo vedno daljši, noči vedno toplejše. Maček bo, vsaj do naslednjega ledenega večera, ki ga pričakujem šele tam nekje oktobra, spal zunaj. Samostojno. Lovil bo miši in bo nazaj mišičast in samosvoj. Pri nas v hiši bo imel pa na voljo dnevni počitek in priboljšek. In to je to.
Rad imam divje, samosvoje in samostojne mačke.

Ostale zgodbe so TUKAJ.
Moje knjige lahko kupite TUKAJ.