Medicinska sestra občudovala mojo mišico

Leta in leta sem se upiral. Ma kaj leta, desetletja in desetletja. Bil sem prepričan, da mi ne klop ne gripa ne moreta priti do živega in zato tudi nisem videl smisla, da bi se cepil. Do letos, ko mi do živega nista prišla ne klop, ne gripa, ampak … žena.
Ne vem, kako je prišlo do tega in ne vem, zakaj sem popustil, a znašel sem se v zdravstvenem domu, na stolu, ob katerem sta, na majhni mizici, ležali dve injekciji.
“Gospod, dobili boste dve injekciji. Bi radi obe v eno roko ali vsako v svojo?”
Simpatična in ravno pravih let medicinska sestra, ki me je nagovorila, je na obrazu imela nasmeh. In v roki injekcijo. Zelo shizofren pogled nanjo, moram reči.
Na tisti večer sem imel trening, ki ga nisem želel izpustiti. Glede na to, da sem desničar, sem bil pripravljen žrtvovati le levo roko.
“Bova kar v eno,” sem komaj izustil skozi suha usta in se podzavestno ozrl naokrog, če bi morda ugledal kakšno steklenico ali kozarec z vodo. Nisem je našel. Sem pa zato videl najdražjo, ki je stala par korakov od mene in se muzala.
“Prvič se cepi za gripo,” jo je informirala in pokazala name, “trmast je kot mula, komaj sem ga pregovorila.”
“Kako vam je pa to uspelo?”
“Nisem mu povedala,” se je lepotica zahihitala, “je mislil, da prideva samo zaradi klopov.”
“Dobra taktika.”
Medicinska sestra je odobravajoče prikimala, mi dvignila levi rokav in segla po vati, namočeni v alkohol.
“Zakaj ste se pa upirali?” Vprašanje je bilo namenjeno meni, a ga je kar žena prevzela.
“Ker njega kao noben ne bo jebo, tudi gripa ne.”
Zdaj sta se obe namuznili. Čudovito. Ženski pakt. Na rami sem začutil hladno in mokro vato. Stisnil sem ustnice.
“Ne bo bolelo,” me je, z ne preveč resnim obrazom, potolažila sestra.
“Ne bojim se.” Pogledal sem jo direkt v oči in nisem odmaknil pogleda. Med najinimi očmi se je pojavila igla.
“Bomo videli.” Zdaj je bilo puncam res že zabavno.
Medicinska sestra se je z iglo dotaknila moje leve rame. Trenutek kasneje sem čutil, kako igla zelo počasi prodira vame.
“Ohoho,” je rekla.
“Kaj pa je?” V mojem glasu se je slišal strah.
“Imate pa zelo čvrsto mišico, komaj sem jo prebila.”
“A res? Hvala,” sem skromno pripomnil.
“Ne, ne, res imate zelo čvrsto mišico, res sem jo zelo težko prebila.”
Tokrat sem se nehote zravnal v hrbtu in se nasmehnil do ušes.
“Veste, treningi odbojke le naredijo svoje.”
Medicinska sestra se je zelo privlačno nasmehnila.
“Bravo,” mi je čestitala.
“Slabo mi je,” sem nekje zadaj slišal reči mojo ženo.
Sestra se je hipoma obrnila k njej.
“Reakcija na cepljenje?”
“Ne,” je siknila moja boginja, “reakcija na vajin pogovor.”
Zdaj smo se vsi trije nasmehnili. Razen moje žene, ki je dodala:
“Naredili ste mu dan, a veste, ma kaj dan, naredili ste mu leto, zdaj bo vsem povedal, da ima čvrsto mišico in da mu je to rekla medicinska sestra.”
Nisem je jemal resno. Mogoče ji ni bilo prav, da je druga ženska pohvalila mojo mišico, se je pa zelo motila, ko je trdila, da bom o tem govoril naokrog. Nikoli ne bi. Nikomur.