Moja draga je ponosna name

Nekoč, pred 25 leti, smo se moj prijatelj Matjaž, moja takrat nova punca in jaz zbasali v prijateljev avto in se odpeljali nekam, pozabil sem kam.
Matjaž je za volanom fural frajerja. Na cesti, po kateri smo drveli okrog 80 na uro, je imel odprto voznikovo okno, skozi katero mu je visela leva roka, z desno je pa držal volan v poziciji točno poldne. Jaz sem sedel zraven. Moja takrat nova punca, ki je sedela zadaj, na sredini, nagnjena naprej in naslonjena na oba sprednja sedeža, je hitela Matjažu na široko in v podrobnosti pripovedovati neko zgodbo, pozabil sem katero. Nekaj kilometrov kasneje, ko se je zgodba že skoraj razpletla v srečni konec, jo je Matjaž pogledal v vzvratno ogledalo, ji rekel “Počakaj malo” in zaprl okno.

“Si nekaj rekla?”
“Kako misliš – rekla,” ga je opomnila, “že pet minut ti govorim, kaj se mi je zgodilo prejšnji dan.”
Matjažu se je utrgalo od smeha. Ko se je, kakšno minuto kasneje, vsaj približno umiril, je zavil s ceste in ustavil.
“Žal mi je,” se ji je opravičil, “veš, okno sem imel odprto, pa mi je okrog levega ušesa ful na glas pihalo in šumelo, na desno uho sem pa popolnoma gluh in te nisem nič slišal.”

Te zgodbe sem se spomnil včeraj zvečer, ko sva z najdražjo ležala v postelji, na boku, obrnjena drug proti drugemu. Glavi sva imela zakopani vsak v svoj mehki vzglavnik. Pogovor je nanesel na to, kako se počutiva drug z drugim, a si lahko kako pomagava, se podpirava.

“Napeta sem, kar malo v stresu,” je rekla moja lepotica.
“Kaj te skrbi?”
“Ne morem zaspati.”
“Zakaj pa ne?”
“Ne vem, verjetno sem si porušila bioritem zaradi maturantskega plesa, saj veš, nekaj noči je bilo krajših zaradi skrbi, kaj obleči, potem sem morala biti v oporo najstnici, pa izgubljen spanec na maturantsko noč … nabere se.”
Pokimal sem. Seveda sem jo razumel. Ne, da bi sam imel težave s tem, se pa spomnim, da sem enkrat šel čez to. Lahko sem se identificiral. Tudi rešitev sem poznal.
“Čisto te razumem. Mi je žal. Ti lahko kako pomagam?”
“Ne vem, srce, samo zaspala bi rada.”
“Lahko te sprostim.”
“Kako to misliš?”
“No, lahko te… saj veš… sprostim. Kot si ti mene takrat, ko nisem mogel zaspati.”
Čudovita žena se mi je nasmehnila.
“Veš, kaj mi je všeč v najinem odnosu,” je navrgla in me pričela z roko počasi božati po obrazu in čez uho, “to, da …”
Potem je nekaj rekla. Ne vem, kaj. Nisem je slišal. Levo uho sem imel globoko v vzglavniku, po desnem mi je pa drsela z roko in sem slišal samo glasno šumenje, ki mi je odzvanjalo v glavi.
Ko je odmaknila roko, sem ujel samo še “… zato sem ponosna nate, ker me razumeš. Ti je prav?”
Gledala me je občudujoče. Gledala me je, kot bi čakala na moj odgovor. Bila je tako lepa. Bila je tako čutna. Tako občutljiva. Seksi.
“Prav mi je,” sem rekel in ugasnil luč. Hehehe, zabava se lahko prične. V temi sem si počasi in neslišno slekel pižamo. S prsti sem zdrsel proti njenim bokom. Z ustnicami sem se približal njenemu vratu. Objela me je. Dala mi je sladek poljub na uho in zašepetala:
“Lahko noč. Hvala, ker si tak kavalir.”
Obrnila se je na drugo stran in skoraj v trenutku zaspala.
Jaz? Nekaj časa sem ležal nag ob njej. Nato sem se počasi in neslišno oblekel nazaj v pižamo. Dobre pol ure kasneje še zmerom nisem zatisnil očesa. Zakaj je ponosna name? Ker jo razumem? Ampak, jaz je nisem razumel. Niti besede. A ni razumela?