Moja žena rada eksperimentira – popolni jabolčni zavitek

Z zaprtimi očmi in sklonjeno glavo sem, kot bi našel sveti gral, klečal pred svojo ženo in v rokah držal majhen stekleni krožnik, darilo moje mame. Na krožniku se je ravnokar pečen, še kadilo se je iz njega, bohotil naokusnejši in najsočnejši jabolčni zavitek s kančkom skute.
“Alenka,” kljub polnim ustom nisem mogel skriti nasmeška. “Alenka, to je enostavno božansko. To je popolno.”
Žena je od ponosa zasijala, me pobožala po laseh in mi kot papežinja pred usta nastavila roko v poljub.
“Hvala, srce, hvala.”
Poljubil sem njene dolge, nežne, čarobne prste in ponovno ugriznil v sočni jabolčni zavitek. Trenutek, preden sem pogoltnil slastni grižljaj, me je po celem telesu zmrazilo. Kot poparjen sem skočil na noge.
“Alenka, poslušaj.”
Najdražja je presenečeno stopila korak nazaj.
“Alenka, vem, da rada pečeš in da rada eksperimentiraš. Ampak, a mi lahko prosim nekaj obljubiš?”
“Seveda, srce, povej.”
“Prosim, prosim, ne eksperimentiraj več s tem štrudlom. Ta je perfekten, ta je kraljevi, ta me odnese v raj. Prosim?”
“Oh, srce, kak kompliment, seveda ti lahko obljubim. Naslednjič bom samo še eno plast testa dodala, da bo …”
Za trenutek sem stoje izgubil zavest in iz izgube zavesti odletel direkt v sveto jezo. Nisem mogel verjeti, da sva spet tam, zmeraj ena in ista zgodba. Najprej ji rata popolnost, naslednjič jo pa nek hudič žene, da temperaturo malo dvigne, pa posodo zamenja, pa pečico drugače nastavi, pa drobtine doda, kot sem lahko slišal skozi črnino, v kateri sem se nahajal, “… ker veš, to zmeraj naredim in drobtine posrkajo to sočnost, da ni tako mokro…” Jaaaaaa, zmeraj to narediš, je kričalo v meni, zato tisti štrudli niso bili popolni, tale danes pa je. Popoln. Od boga poslan! A lahko prosim delaš takšne štrudle naslednjih … do konca najinih dni? Pa mi je na začetku, ko sva se še spoznavala, zatrjevala, da je tradicionalna ženska in da ji je všeč tradicionalna kuhinja, zdaj sem pa jaz, kreativec v družini, ta, ki pripravljam tradicionalno juho, tradicionalni kruh, tradicionalno pečenko in čevape, pač po neki drugi tradiciji, ni važno, moja draga pa se poigrava s popolnostjo.
“Alenka, poglej me.” Bil sem na robu z živci. “Prosim, prosim, obljubi mi.”
“Dragi moj,” objela me je in mi dala poljub. “Seveda ti obljubim, že ta ponedeljek ti naredim cel pekač točno takšnega štrudla.”
Z največjo hvaležnostjo sem jo stisnil k sebi in ji povedal, da jo imam najraje.
“Tudi jaz tebe, srce. Boš videl, kako dober štrudl ti bom naredila. Samo malo več nastrgane limonine lupinice bom še dodala v skuto …”

— — —
NOVO PRVIČ:
Z ženo sva odprla skupno spletno trgovino, ki jo najdete na www.kesar.si, logično, ane, ker se pač oba piševa Kesar. Pa tako jo imam, ženo, malo bolj pod kontrolo. Se mi zdi.

NOVO DRUGIČ:
Svoji zadnji knjigi Če bi moški vedeli sem privoščil praznično naslovnico (TUKAJ), ki je popolna za zabavno darilo. Naslovnica prikazuje tisto ali ono, odvisno seveda, s kakšnimi očmi jo gledate :). Upam, da vam je všeč.

— — —
Štrudl na fotografiji ni ženin. Pojedli smo ga, preden sem se odločil napisati to zgodbo. Žal mi je. No, ni mi ravno 🙂
Fotografija: Edith Huber, Pixabay

TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.