Moške težave z lasmi

Star bom 50 in imam lase. Oziroma, če citiram frizerja, h kateremu ne hodim več:
“Veste, to, kar imate tu gor… to je…”, globoko je zajel sapo, v upanju, da ne bo pregrob z besedami, “… zelo kitajsko.”
S tem je želel povedati, da nima pojma, kaj naj naredi z mojimi črnimi ravnimi lasmi, okrašenimi s temenskim vrtincem in ogroženimi z visokim čelom, ki se počasi, a kot puščava zanesljivo širi navzgor. In moj bog, kako zelo ga razumem. Kako naj bi on vedel, kaj z mojimi lasmi, če še sam ne vem.
A vendarle. Star bom 50 in sodim med tistih 20% moških, ki imajo pri teh letih lase. Lase, ki mi iz dneva v dan gredo bolj na živce. Na srečo sem našel frizerja, Francoza, ime mu je Franck, ki mi s svojimi čarobnimi rokami pomaga do urejene frizure.
“We are closed Sundays and Mondays…”
Glas telefonske tajnice je bil glas Franckove žene, Natalie. Natalie je majhna, vitka, seksi Franozinja. Ni frke, bom počakal na torek.
Moji ravni, črni, torej kitajski lasje, se hitro mastijo. Ne vem, zakaj. Mogoče zaradi stresa, mogoče mi že celo življenje divjajo hormoni, mogoče je pač samo genetika. V vsakem primeru od mene zahtevajo redno nego. In tu, drage in dragi moji, tu se stvari zalomijo. Tako zelo, da sem leta 2006, pri starosti 36 let, enostavno popizdil, si kupil frizersko mašinco in se obril na milimeter. Tak sem bil eno leto. V tem letu je bila ta “frizura” všeč dvema. Receptorki v podjetju, kjer sem delal in mojemu sinu, ki je cele dneve sedel na mojih ramenih in z rokama drgnil po ščetkasti glavi.
V torek nisem imel časa, zato sem poklical v sredo.
“We are closed Tuesdays and Wednesdays…”
Natalien glas je zvenel prijazno, predvsem pa vabljivo. Enkrat mi je s svojimi dolgimi nežnimi prsti petnajst minut masirala lasišče. Imelo me je, da bi odpovedal striženje in podaljšal masažo. Njen mož Franck se ni strinjal. Preden sem se poslovil od Natalie, sem jo vprašal, če je zadovoljno poročena. Skrivnostno se je nasmehnila in se posvetila drugi stranki.
Teden je prehitro minil in seveda sem pozabil poklicati Francka. Frizura je postala neznosna. Če sem si lase umil zjutraj, sem imel “mehke in voljne”, kar pomeni, da mi jih je najšibkejši vetrič odpihnil s čela in je zgledalo, kot bi bil do pol glave plešast.
“Plešasti imamo ful prednosti,” mi je na eni kavi zaupal naravno plešasti znanec, “in punce imajo rade plešaste moške.”
Doma sem vprašal ženo, če bi me imela bolj rada obritega po glavi.
“Ubijem te.” Odgovor je bil jasen in pospremljen z ubijalskim pogledom.
V sredo, teden kasneje, sem ponovno poklical frizerja.
“We are closed Wednesdays and Thursdays.”
Ne me jebat, no… Lasje mi že lezejo v oči.
“Srce, to so obrvi, obrij si jih, da ne boš kot tvoj foter.” Žena je to povedala na način, ki je v koreninah zatrl željo po repliki.
Nekaj mesecev nazaj sem mislil, da je mojih muk konec. Žena je domov privlekla suhi šampon. Cela družina smo si v kopalnici pršili lase in jih ščetkali do popolne frizure. A tudi to ni šlo po načrtu. Enkrat sem po pomoti v roke prijel suhi šampon za temne lase. Naslednje jutro sem se zbudil in na svežem, belem vzglavniku opazil rjav madež v velikosti in obliki, ki je zelo spominjala na mojo glavo. Na srečo sem se iz te napake veliko naučil in od takrat naprej uporabljam samo suhi šampon za svetle lase. A tudi to ni to, za kar sem se boril v življenju. Zelo rad nosim črne majice. In ta suhi šampon za svetle lase na laseh in lasišču pušča, kako naj rečem, pač takšne svetle drobne suhe pikice, ki zgledajo kot prhljaj, ko padejo na moja ramena – na črno majico. Če me kdaj vidite, da hodim po cesti in si ves čas brišem nekaj z ramen, zdaj veste. Ni se mi dalo umiti las.
V soboto dopoldan mi je dokončno uspelo priklicati frizerja. Zmenila sva se za ponedeljek. Če ne bosta spet spremenila delovnika.
“Recimo,” je nadaljeval naravno plešasti znanec, ko sva, še vedno, sedela na eni kavi, “imamo več testosteronov, zato smo boljši v postelji, pa ženske se bolj varno počutijo ob nas, pa bolj samozavestni smo.”
“Ampak, čakaj, ti si že nekaj let samski?”
“Ja, ampak samo zato, ker sem med dvema zvezama in pač še nisem našel prave.”
“Kako pa veš, da si v postelji boljši od mene, če se že nekaj let nisi dol dal?”
“Ker statistika tako pravi.”
“A bolj varne se pa ob tebi počutijo zato, ker rada gleda filme in so gangsterji v filmih bolj mišičasti in plešasti in imajo pištole?”
Ni mi odgovoril.
“In verjetno statistika trdi, da ste bolj samozavestni?”
“Ne,” se je kislo nasmehnil in odkimal z glavo, kot da se mu ni več dalo ukvarjati z mano.
“Ja kdo pa potem to pravi?” Nisem se pustil odgnati.
Znanec je iz žepa potegnil bankovec za pet evrov, ga potisnil pod skodelico kave, vstal, se zravnal, me pogledal in po petelinje odgovoril:
“Bruce Willis.”