Ob tebi se počutim varno

Eno dopoldne me je v naši hiški na robu gozda prešinilo, da v shrambi preverim stanje zalog hrane. Z videnim nisem bil zadovoljen. Stopil sem po avtomobilske ključe, pograbil nekaj velikih, močnih vreč, sedel v avto in se odpravil v ljubljanski nakupovalni center. Vstopil sem v trgovino in naletel na starega znanca, še preden sem v nakupovalno košaro položil prvi izdelek. Najprej sva si vljudno izmenjala par besed, nakar je znanec pripomnil:
“Jaz tudi gradim.”
Pogledal sem ga kot tele v nova vrata, kar je znanec takoj opazil, se nerodno nasmehnil in z roko pokazal name od glave do čevljev. Pogledal sem se, ponovno pogledal znanca, skomignil z rameni in pritrdil: “Ja, nekaj gradim.” Na hitro sva se poslovila.
Odmaknil sem se med police z eko bio prehrano. Tam sem vedel, da ne bom srečal nikogar, ki ga poznam. Še enkrat sem se pogledal. V vsej skrbi za zaloge hrane in da čim prej pridem do sestavin za kosilo, sem spregledal, da sem se v trgovski center odpravil v svojih najljubših domačih oblačilih. Desetletje stare adidaske, ki sem jih imel obute, so bile razpadle, umazane od betona, zelene od košnje, vezalk nisem odvezal vsaj pet leti. Kavbojke na meni so bile strgane, obrabljene, vsakič, ko sem počepnil, se je slišal tisti znani zvok trganja tekstila. Ko pri oblačenju v hlačnico kavbojk vtaknem prvo nogo, moram premostiti več ovir in se izogniti številnim luknjam, preden se stopalo prikaže na drugi strani hlačnice. Majica, ki sem jo imel na sebi, je bila polna svetlih pack od barve in rob ovratnika je bil tak, kot bi ga podgane zgrizle. Jopič, kupljen nekje okrog leta, ko se je rodil Luka Dončič, je zaradi utrujenosti materiala imel resice na robovih rokavov. In ob nakupu je bil jopič črn, ne sprano lisasto temno siv. Po obrazu sem bil neobrit. Običajno, tudi, če sem neobrit, se vsaj po vratu obrijem in zgledam urejeno neobrit. Tokrat sem bil neobrit tudi po vratu.
Odmislil sem znanca, nakupil zaloge in se z vrečkami odpravil na parkirišče proti avtu. Zraven mojega avta sem ponovno zagledal tistega znanca in njegov nov avto. Stopil sem k svojemu avtu, dvanajst let starem Subaruju, blatnem in umazanem od lokalnih cest. Ponovno sem ga pozdravil in zinil: “Naporna je ta gradnja. Človek hitro rata lačen.” Znanec je na hitro prikimal, kliknil gumb na prtljažniku, da se je sam zaprl, sedel v avto in skoraj neslišno speljal.
“Ta se me bo na veliko izogibal,” sem pomislil, ko sem v prtljažnik zlagal svoje vreče, ga s treskom zaprl, sedel v avto in pognal umazanih in hrupnih 270 konjev proti domu. Spomnil sem se na zabavnega Subaru prodajalca, ko sem ga enkrat vprašal, koliko bi me stal nov avto, če bi tega mojega starega konja dal v ceno.
“Verjetno isto, kot če bi ga obdržal zase,” je odgovoril in se hihitajoče umaknil v pisarno.
Nekaj kasneje sva z ženo na klopi pred najino hiško pila kavo. Povedal sem ji o dogodku v trgovini.
“Ampak veš, ne morem si pomagati, če mi je ta jopič kot ulit, če me te majice najbolj nežno objamejo in če se noga najbolje počuti v razsutih adidaskah. Ne maram novih stvari na sebi, ker se mi ne prilegajo, kot bi si želel. Nismo vajeni drug drugega.”
Žena se je smehljala in me gledala, kot bi bila ponovno zaljubljena vame.
“Kaj imaš za bregom?” sem jo dregnil.
“Nič, srce”, je čivknila, “počutim se tako varno ob tebi. Kot tvoja oblačila. Skoraj deset let sva že skupaj, nežno te objamem, najbolj udobno se počutiš ob meni in glede na to, da ne maraš novih stvari na sebi, sem popolnoma mirna.”