Od Alenke mož

Zadnje leto je postala stalnica, da mi v družbi ljudi, ki jih ne poznam, nekdo reče:
“Midva se pa od nekod poznava.”
Običajno se nasmehnem in skomignem z rameni.
“Joj, ne bi vedel. Mogoče ste me s kom zamenjali.”
Ali pa rečem:
“Hm, morda res. Kaj vam pa pade na misel, ko me pogledate?”
Seveda upam, da odgovor na slednje vprašanje ne bo “Davki.” ali pa “Druga svetovna vojna.”
Moja najdražja me, iz lastnih izkušenj, v takšnih primerih poduči, da so me ljudje pač videli v reviji, na televiziji ali na Facebooku in da se, ko me vidijo v živo, spomnijo face, ne znajo me pa postaviti v kontekst.

Nekaj manj, a vseeno velikokrat, me namesto:
“Midva se pa od nekod poznava.”
pozdravijo s stavkom:
“Midva se pa poznava, oziroma, jaz vem, kdo ste vi, vi pa ne veste, kdo sem jaz.”
To je odličen uvod v nadaljevanje pogovora, ki gre v smeri “berem vas” ali “prebral sem vašo knjigo” ali “sledim vam na Facebooku” in nato “zelo hvala” ali “zelo prijazno od vas” ali “me zelo veseli, kaj pa vi počnete?”.
Ena od različic te izjave je tudi:
“Midva se pa poznava, oziroma, jaz vem vse o vas, ker vas berem.”
Temu stavku običajno sledita dve možni nadaljevanji:
“Sicer pa to, kar pišete, verjetno ni res, a ne?”
Ali druga:
“Neverjetno, da se vam vse to dogaja.”

Ne glede na to, kje v Sloveniji se nahajam, na koncu tako ali drugače pridemo do ugotovitve, da sem tisti, ki redno pišem blog in ki sem napisal dve knjigi.
A ne v Krškem.
Namreč, v Krškem, od koder prihaja moja žena Alenka Kesar, prej Alenka Mirt Iskra, prej Alenka Mirt, me nihče nikoli ni predstavil kot tistega, ki piše blog ali tistega, ki je napisal knjigo. O, ne.
V Krškem pristopim k družbi ljudi, ki jih ne poznam, in pogovor steče takolele:
“To je od Alenke mož.”
Ne več, ne manj.
“To je od Alenke mož.”
In vsi v družbi, ne glede na število ljudi, spol in starost, prikimajo in se mi nasmehnejo.
“A od naše Alenke mož? Ja kako lepo. Je naša Alenka prava srčica, ane?”
“Seveda,” se nasmehnem.
“Ja, jo imamo zelo radi, zmerom jo radi gledamo in poslušamo.”
“Tudi jaz, tudi jaz.”
“A se ne piše več Mirt?”
“Ne, zdaj se piše …”
“Ah, saj ni važno, za nas bo zmerom Mirt.”
Prijazno prikimam.
“A vi ste pa torej Alenkin mož, ane.”
“Tako je.”
“Ste jo danes pripeljali sem, v njeno Krško?”
“Res je, v Krško sem jo pripeljal.”
“Kaj pa sicer počnete?”
“Imam svoje podjetje, pa pišem.”
“O, tudi naša Alenka piše, takolele piše, da nam srce joče.”
“Se strinjam.”
“Mi jo zelo radi beremo.”
“Tudi jaz.”
“Kako lepo, da jo tudi vi berete. Kaj pa sicer počnete v firmi?”
“Svetujem pri marketingu, pa odnose z javnostmi, pa dogodke delamo …”
“A dogodke? Joj, naša Lenčica takolele lepo vodi dogodke, ste jo že videli voditi dogodke?”
“Seveda, sicer tudi jaz vodim kdaj kak dogodek, a veste.”
“Ste videli to danes, kako je odvodila, ma prmejduš, da je najboljša.”
“Veste, jaz sem njen direktor.”
“In ko z njenim lepim glasom govori takele srčne stvari, nas kar mrazi.”
“Tudi moj glas je lep, sicer bolj globok, a zabaven.”
“Ja, danes smo se kar nasmejali, nas je Alenka v dobro voljo spravila.”
“Me je veselilo, da smo se spoznali.”
“Tudi nas, tudi nas. Kako vam je že ime?”
“Kamenko.”
“Kako? Ma saj glavno, da vemo, da ste od Alenke mož, to je pomembno, ane, da res.”


Foto: Matjaž Mirt, od Alenke brat
Moje podjetje: Adrema
Moja žena: Alenka
Dogodek, ki ga je vodila: Srčni dan v Krškem