Blog
Osmi dan

Z ženo sva objeta stopila na teraso hiške ob robu gozda na Rakitni. Pokleknil sem na travo in povohal zemljo. Dišala je po otroštvu. Zazrl sem se v nebo. Sinje modro, brez enega oblačka. Pogledal sem ženo.
“Ne glede na vse, vsaj veliko časa bova imela zase.”
Žena se je kislo nasmehnila.
Otroci, ki so stali za nama, so padli v krohot.
Teden dni kasneje.
Ležal sem na ležalniku na terasi, pil kavo, gledal v daljavo in razmišljal. Mi je lepo? Samemu sebi sem prikimal. Zelo lepo mi je. Cel teden smo na prostem, pred hišo in okrog nje, nikjer ni nikogar, otroci skačejo po gozdu in na travniku lovijo metulje. Danes so na kosilo prisopihali blatni do vratu.
“Kaj sta počeli?”
“A veš, kako noro je, ko se kotališ po hribu in ne veš, kdaj in kje se boš ustavil!”
Nasmehnil sem se. Seveda vem. Moje celo otroštvo je ostalo v gozdovih in na travnikih.
V samo tednu dni izolacije sem si prislužil vzdevek “Prvi pek družine.” Okrogli kilski hlebec s temno zlato hrustljavo pokajočo skorjo ni več samo zaželen, temveč že pričakovan.
“Kaj, ko bi danes odmrznili kajzerice?” sem si poskusil kupiti vsaj en dan premora. Otroci so od šoka ostali brez besed, žena je izbruhnila v jezo.
“A si nor? Kdo sploh še želi jesti industrijski kruh!?”
Najmlajša me je objela.
“Tvoj kruh si zasluži deset Michelinovih zvezdic.”
“To ni možno,” sem ji odgovoril.
“V mojem svetu je,” mi je odvrnila in mi s tem zaprla usta.
Nekje zadaj za hišo sem slišal otroški smeh in zraven zvok, ki ni pogost pri otroški igri, mi je bil pa zelo znan. Vstal sem z ležalnika in stopil proti zvoku. Tamali dve čebeli sta me zagledali, zakričali in kot vkopani obstali. V roki sta držali vsaka svojo lopato. Med njima, na robu trave, je zijala luknja in ob njej kup sveže zemlje.
“Kaj počneta?” Pogledal sem v luknjo. Nekje pol metra je bila globoka.
“Delava hotel.”
“Oprostita, kaj?”
“Hotel, Kamenko, hotel! To je luknja, vanjo bova posadili figurico hotela iz igre Monopoli in čez nekaj let bova imeli svoj hotel.”
“Zakaj ga bosta pa posadili tako blizu hiše?”
“Da se ti ne bo kruh ohladil, ko ga boš iz svoje kuhinje nosil k nama v hotel.”
Dobro razmišljata, ni kaj za reči. Skomignil sem z rameni in se vrnil k ležalniku.
Z najdražjo sva zvečer gledala Breaking Bad. Walterjeva žena, sin, svakinja in svak so se debelo skregali. Walter je vtaknil dva prsta v usta in močno zažvižgal. Stisnil sem pavzo.
“Kako noro dobro žvižga,” sem rekel svoji najdražji.
“Ja, ampak saj tudi ti znaš žvižgati.”
“Jaz? Pojma nimam, kako se žvižga, bi si pa zelo želel znati.”
“Jaz tudi,” je zašepetala žena.
Spogledala sva se.
“A misliš isto kot jaz?” sem jo vprašal.
“Mislim.”
Segla sva si v roke. Odločila sva se, da se bova do konca izolacije oba naučila žvižgati s prsti.
Zvečer sva legla v posteljo.
“Sama sva,” sem ji zašepetal in se sklonil k njej, da bi jo poljubil.
“Glava me boli, srce,” glas se ji je tresel, “pa v stresu sem, usta imam suha, ni mi do tega.”
“Cel teden me že zavračaš!”
“A ne vidiš, kaj se dogaja okrog nas?”
“Vidim, ampak tudi bog je po sedmem dnevu rekel, da se moramo množiti.”
“Pol pa njega prosi, naj ti da.”
Obrnil sem se na drugo stran in zaspal.
Ponoči me je zbudil nenavadni, a zelo znani zvok. Enakomerni, brneči zvok. Kot bi nekaj vibriralo. Malo bolj pozorno sem prisluhnil. Jebemti, res je nekaj vibriralo. Nehal sem dihati. Pa saj ni bilo možno, da bi mi žena to storila! Ne da bi se obrnil k njej, sem jo s prstom pičil med rebra.
“Kaj je?” je siknila.
“Kaj počneš?” sem vzrojil.
“Nič ne počnem! Spim, butl!”
“Če pa slišim vibrator!”
“Kaj slišiš?”
Za trenutek sva oba utihnila. Vibrirajoč zvok ni ponehal.
Oba sva vstala in stopila v kopalnico, od koder se je širil zvok.
Tam, na stekleni polici nad umivalnikom, je, kot bi se mi posmehovala, vibrirala ženina električna zobna ščetka.
Ne pozabite:
50% popust na eKnjigo Žena ima vedno prav TUKAJ.
30% popust s kodo POLZDRAVJA na knjigo Žena ima vedno prav TUKAJ.