Padel z lestve

Nedavno sem padel s smreke. Pa čisto tehnično gledano nisem padel s smreke, ker nisem stal na smreki, ampak sem stal na lestvi. Torej sem padel z lestve. A spet, če dogodek obravnavam pikolovsko, nisem padel z lestve, ker sem ves čas padca, do krutih trdih tal, stal na klinu. Dejansko sem z lestvijo vred padel … dol. Kakšne štiri metre v globino. Pa spet ne v globino, ker ni bilo jame, ampak sem jaz bil gor.
Slovenščina gor ali dol, skantal sem se ko p***.
Vsako jesen, tik pred prvim snegom, okrog hiše na Rakitni režem vrhove smrek. Smreke, ki jih režem, rastejo ob dovozni cesti nad hišo in mejijo na zgornjega soseda. Vsako leto zrastejo kar pošteno visoko, zato jih želim držati pod kontrolo, da mi ne oddivjajo v nebo. In tudi letos sem jih želel po moško podjarmiti.
Delo sem, kot vsak skrben gospodar, pričel takoj, ko se je po dežju prikazalo sonce. Najprej sem nase navlekel delavske rokavice, k smrekam zvlekel najdaljšo zložljivo lestev, ob lestev prislonil najbolj mrzlo pivo in ob mrzlo pivo parkiral najbolj besno motorno žago. Nagnil sem steklenico, vase zlil nekaj božanske tekočine, stopil deset korakov nazaj in z očesom ocenil trenutni položaj. Osem smrek, v katere sem strmel, sem moral porezati kakšna dva metra od vrha.
Lestev, ki je slonela ob pivu in motorni žagi, sem raztegnil na štiri metre in jo položil na prvo smreko. Počasi sem se, z motorko v roki, vzpenjal klin po klin, se ustavil na želenem mestu, zakurblal motorko in …. caaaak! Dva metra visok vrh je padel na cesto. Spustil sem se dol, vase zlil požirek piva in se premaknil na sosednjo smreko. In na sosednjo. In na sosednjo.
Prvim sedmim smrekam sem zlahka strl upor. Ostala mi je še osma smreka z zelo enostavnim dostopom. V resnici najbolj enostavnim. Pod njo je soseda tlakovala svoj dovoz, tako da sem se do drevesa sprehodil kot gospod.
Lestev sem naslonil na tlakovce in vrh lestve prislonil na smreko (na fotografiji označena s puščico). V roke sem prijel motorko in se povzpel na vrh lestve. V trenutku, ko sem vžgal motorko, je spodnji del lestve zdrsnil po mokrih tlakovcih, kot bi jo nekdo spodmaknil, po mariborsko sfirclal. Motorko sem poskusil zabrisati čim dlje od sebe in takoj, ko sem jo izpustil iz rok, sem se, z lestvijo vred, skantal po tleh ter z rokami podzavestno obvaroval glavo, če bi po nekem naključju za menoj priletela še motorka.
Hitro sem vstal in najprej pogledal, kje je motorka. Ležala je dober meter od mene. Ugasnjena. Dobro. Pretipal sem si kosti. Vse je bilo celo, le obe golenici in desna podlahtnica sta bili udarjeni in malo krvavi. Obrisal sem si hlače in majico, pospravil orodje in se odpravil v hišo.
“Si končal?” Žena me je gledala s svojimi velikimi očmi in se mi smehljala.
“Skoraj,” sem ji odvrnil. “Prideš pogledat?”
Odpeljal sem jo na teraso in ji pokazal porezane smreke. Vse, razen ene.
“A tiste pa ne boš?”
“Mah,” sem zamahnil z roko, “mlada je še, pustil bom jo za naslednje leto.”
Žena je odobravajoče prikimala.
“Dobro,” je rekla, “ti pa moram povedati, da sem, ne vem zakaj, imela nenavadne strahove, ko si mi rekel, da greš žagat smreke.”
“Kako to misliš?”
“Naenkrat sem se zbala, da se ti ne bi kaj zgodilo.”
Gledal sem jo kot tele v nova vrata in si odvihal obe hlačnici in rokav.
Tisti večer je žena še posebej lepo skrbela zame.

TO je moja žena.
TUKAJ je več mojih zgodb, ki jih lahko preberete.