Po francosko

“Sranje! A lahko pogledaš, kdaj mi poteče prometna?”
Žena, ki se je na sovoznikovem sedežu ravno namestila v klopčič kot prezebla mucka, je počasi pretegnila noge, odprla predal, ki se skriva pod sredinskim naslonjalom za roke, iz njega potegnila prometno dovoljenje, ga nekajkrat obrnila naokrog in s prstom pokazala na datum ob štampiljki.
“Tretji oktober, srce.”
“Uf, dobro!”
Z “dobro” sem mislil na to, da sem se na podaljšanje spomnil dva tedna pred rokom, v primerjavi s štirimi leti nazaj, ko sem se, na isti cesti, na istem mestu, podaljšanja spomnil šest mesecev prepozno.
“To je na isti dan, ko grem k Suzani na nohte.”
Prikimal sem.
“Jaz pa peljem avto na tehničnega.”
Nič ni rekla.
“Mi lahko prosim napišeš v koledar, da ne pozabim?” sem jo še mimogrede prosil.
Lepotica je vzela v roke telefon, odprla koledar in si ob tipkanju glasno narekovala.
“Servis avta…” malo je zastala, “in žene.”
Režala sva se kot počena. Moja draga ima humor. Srečen moški sem.

Večer pred tehničnim pregledom sva, stisnjena drug ob drugem, ležala na kavču, gledala televizijo in, tako mimogrede, omenila dan, ki je pred nama.
“Nujno moram k Suzani na nohte,” je rekla najdražja in se pretegnila pod odejo. Zamrmral sem nekaj v odgovor, omenil registracijo avta, ob tem gledal njene obline in jo prosil, če se lahko še malo pretegne. Da je dobro za kosti in splošno zdravje ter obenem krepi odnos med partnerjema.

Naslednje jutro sva sedela pri zajtrku, jaz s telefonom v roki.
“Servis avta in žene!” sem prebral v koledarju in pogledal ženo. “Kaj za vraga pa to pomeni?”
“A me zajebavaš?” je butnilo iz nje.
Nisem se zajebaval.
“Pa ne pozabi, danes imam nohte pri Suzani,” mi je še navrgla.
“Ok, ok. Jaz moram pa registracijo podaljšati.”
“Si bom dala delati francoske nohte, ker so ti všeč.”
Nasmehnil sem se.
“Vse kar je francosko in je na tebi, mi je všeč, hehe.”
Dala mi je poljub. Francoskega. Res sem srečen moški.

Okrog enajstih me je prosila, če lahko greva prej jesti, ker gre na nohte.
“Seveda, lepa punca, tudi meni ustreza, moram zrihtati registracijo,” sem se ji nasmehnil in dobil slasten poljub. Verjetno tudi zato, ker sem skrben mož, ker sem zmerom tam zanjo in ker pozorno poslušam, kaj mi ima za povedati.

Po kosilu sem skočil v sosednjo pisarno na sestanek. Sredi sestanka je v pisarno vstopila žena, mi dala poljub in se poslovila.
“Kam pa greš?” sem jo vprašal.
Najprej me je čudno pogledala, potem se je ljubko nasmehnila.
“Oh, ti bučko. Res si zabaven.”
Tudi sam sem se nasmehnil. Seveda sem zabaven, a kljub temu sem želel izvedeti, kam je bila namenjena. Ni mi povedala.
Sestanek se je malo zavlekel. Ura je bila že krepko čez 14h. Spakiral sem računalnik v torbo in vmes prijatelju poslal sms:
“A ti si v firmi? Peljem avto na tehničnega, če boš tam, vabim na kavo. Kamenko”
Odpravil sem se iz firme, hitro stopil po ulici, zavil na parking… in obstal. Parkirišče, ki je skrito na dvorišču stavbe, ni veliko. In moj avto ni majhen. Sprehodil sem se do konca parkinga in nazaj. Avta od nikoder. Ne, no. Pa saj ni bilo možno. Cel teden sem govoril, da moram podaljšati registracijo! V roke sem prijel telefon.
“Alenka, kje si?”
“A se delaš Francoza? Pri Suzani sem, na nohtih.”
“A si šla z avtom?”
Nekje zadaj sem uspel slišati pridušen smeh dveh žensk. Očitno me je žena imela na zvočniku. Smeh se je kmalu umiril.
“Seveda sem šla z avtom, cel teden sem ti govorila, da grem k Suzani.”
“Ampak, kako naj jaz peljem avto na tehničnega, če nimam avta?”
“Nikoli mi nisi omenil, da rabiš avto, rekel si samo, da moraš podaljšati registracijo.”
“A ni to logično?”
“Ne, ni. Jaz svojega Hyundaia nisem potrebovala, ko sem podaljševala registracijo.”
“Ja, Hyundai je bil nov avto, ta najin je pa že v programu Svit!”
“Pridem tja, ko končam pri Suzani.”

Na tehničnega sem se odpravil s taksijem.
S prijateljem sva spila kavo in počakala najdražjo, da se nama je pridružila. Imela je čudovite nohte. Takšne, francoske. Nato sva se skupaj odpravila na tehničnega. Na okencu za podaljšanje registracije so me spomnili, da lahko dokumente podpiše samo lastnik avtomobila. V najinem primeru … lastnica. Moja žena. Čisto sem pozabil, da je avto njen. Žena je prijela kuli in se podpisala.
“O, imate pa čudovite nohte,” je začivkala gospa na okencu.
Draga se ji je zahvalila za kompliment, vrnila kuli in se obrnila k meni.
“Te počakam pri avtu. Od tod naprej boš lahko sam urejal.”
Od tod naprej?
Za okencem sem zaslišal smejoč ženski glas.
“Gotovina ali kartica?”

…
To je link do Suzane, ki dela nohte.