Blog
Prisluškoval sem ženi

Nisem namerno prisluškoval. Sedel sem na kavču in gledal nogomet, z drugimi besedami, brigal sem se zase, ko se je najdražja, s telefonom v roki, sprehodila mimo mene. Nisem vedel, s kom govori, in ni me zanimalo, o čem se pogovarja, dokler ni izgovorila mojega imena.
“Kamenko je tak, isti.”
Napel sem ušesa. Hm, verjetno s kakšno prijateljico opravljata svoje moške.
“Ja, zelo rad sedi na terasi in gleda v gozd.”
Nisem slišal, kaj je oseba na drugi strani rekla nazaj.
“Pa zelo je čist, saj veš, da mi je higiena zelo pomembna.”
Televizijo sem dal malo tišje. S kom bi se moja žena pogovarjala o moji higieni? Pa ja nima moje mame na telefonu?
“Ja, tudi Kamenko rad hodi okrog hiše na ogled, pride nazaj na svoje mesto na terasi in znova gleda v gozd.”
Žena se je zahihitala, meni pa nič jasno. Koga to briga, da jaz hodim okrog bajte?
“Jaaaa, čisto prav imaš. Moški so si zelo podobni, vsi rabijo svoj mir. Ampak potem pridejo v hišo in so lačni, pa pričakujejo, da jih nahraniš, in ko jih nahraniš, zadovoljno ležejo k tebi na kavč … ja … hihi … ti povem, Kamenko je isti, čaka, da ga pobožam, pa ostane z mano, dokler mu paše, ko mu je dovolj, pa gre spet ven na teraso. Res sta si podobna.”
Res smešno, da se tako norčuje iz mene, res res smešno.
Žena je stopila proti steklenim vratom, ki vodijo na teraso. Razgrnila je zaveso, pogledala ven in se nasmehnila.
“Ti povem, isti je kot Kamenko.”
Dovolj sem imel.
“S kom se pogovarjaš?” Nisem zvenel prijazno.
Žena se je obrnila k meni in mi s prstom čez ustnice dala vedeti, da naj govorim tišje. Nato je zašepetala:
“Očetu razlagam o našem mačku.”
Očetu? O mačku? In mačka primerjaš z mano?!
Skočil sem s kavča in pogledal skozi vrata. Tam na terasi je kot kralj na mojem stolu ležal naš maček in spokojno gledal v gozd.