Blog
Program SVIT – moja zelo nazorna izkušnja

Z brošuro v roki sem stal pred straniščno školjko in bral navodila za Program Svit za odvzem blata. Za vse, ki še niste stari petdeset, in se vam ne svita, kaj je Program Svit – to je državni program zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki. Krajše in bolj poljudno – ko si star petdeset, se zjutraj pokakaš, s svedrasto paličico po dolgem in počez podrgneš po svojem kakcu, paličico vstaviš v tulec in tulec zapreš v majhno plastično vrečko. Vajo ponoviš še naslednje jutro in ko imaš oba tulca v majhni plastični vrečki, le-to zapreš v večjo plastično kuverto in svoje blato pošlješ v analizo.
Navodila so jasna in nedvouma, kot bi jih pisali tržniki podjetja IKEA. Koraki si sledijo logično, besedišče je enostavno, navodila pokrivajo nekaj realnih scenarijev, kot so menstruacija, driska, … in ne puščajo nobenega dvoma, kako ravnati v vsaki od teh situacij.
Ali pač?
Z brošuro v roki sem stal pred straniščno školjko in bral navodila. Najprej moram lulati, piše, nato moram potegniti vodo. Sedel sem na školjko (jap, pri nas doma vsi lulamo sede), lulal in potegnil vodo. Bral sem naprej. V školjko moram čez luknjo položiti papir velikosti A4, ki naj bi začasno zadržal blato. Gledal sem školjko in gledal papir. Ta papir naj bi zadržal moj prvi izstrelek? Bo že držalo, če oni tako pravijo.
Papir sem položil v školjko, čez luknjo. Sedel sem na školjko in nadaljeval z branjem navodil: Opravite odvajanje blata. Pri sebi sem prikimal. Ta del sem vadil od rojstva. Malo sem se napel in prvi kakec je zlahka zdrsel na prostost. Bral sem naprej: Iz vrečke vzemite prvi tulec, odvijte pokrovček in izvlecite palčko. Storil sem, kot je pisalo, in bral naprej: Na različnih mestih večkrat potegnite s palčko po površini blata. Vstal sem s školjke, se obrnil in v grozi zagledal kakec, kako je, skupaj s papirjem, drsel v luknjo. Palčko sem bliskovito uperil proti kakcu in ga prebodel, tik preden je, skupaj s papirjem, potonil na dno školjke.
Ves v stresu sem sedel nazaj na školjko in razmišljal, kako naj ponovim poseg naslednje jutro, da se mi ne sfiži. Moral bom biti hitrejši. Palčko bom moral držati v roki, preden kakec iztisnem iz sebe. Nato se bom moral sunkovito obrniti, se skloniti nad školjko … v glavi sem si nekajkrat odvrtel postopek, se zadovoljno očedil in stopil v dan.
Naslednje jutro me je Program Svit iz postelje vrgel eno uro prej kot običajno. Verjetno od nestrpnega pričakovanja, kako bom oddelal jutranji projekt jemanja vzorca blata. Sedel sem na školjko, opravil malo potrebo, splaknil školjko, odprl tulec in v roke prijel palčko, hehe, položil papir na školjko, sedel, pritisnil … nič. Ponovno sem pritisnil. Nič. Moje telo se je zbudilo uro prehitro in še ni bilo pripravljeno izločiti blata. V grlu se mi je nabiral cmok. Ponovno sem stisnil. Kakal še nisem, sem pa malo lulal. Spet sem stisnil, najbolj, kolikor sem lahko. Čutil sem ga, da prihala. Nisem popustil, v obraz sem bil ves rdeč, še malo, še malo! Kakec je zdrsel na svobodo, padel v školjko in slišal se je glasen štrbunk. Sunkovito sem skočil na noge in pogledal v školjko. Kot mala, debela kača je kakec, ovit v papir, ležal na dnu školjke. Zmračilo se mi je pred očmi. S pižamo na kolenih sem oddrsal do shrambe, iz nje vzel gumijaste rokavice, si jih nataknil, odracal nazaj do školjke, z levo roko segel v vodo, prijel kakec, ga dvignil iz luknje, vanj nekajkrat zabodel paličico, kakec vrgel nazaj v školjko, rokavice opral in zabrisal v kanto na terasi, skočil pod tuš, se oblekel, nato v kuhinjo, pripravil zajtrk in ga položil pred ženo, ki je že sedela za jedilno mizo.
“Dobro jutro, dragi.”
“Dobro jutro, draga.”
“Kako si spal?”
“Dobro. Ti?”
“Tudi. Sanjala sem, da si se potapljal.”
Nasmehnil sem se.
“Dober tek.”
“Dober tek.”
Naslednji dan sem v mestu srečal prijatelja, ki je starejši od mene. Povedal sem mu svojo zgodbo o lovljenju kakca. Prijatelj se je nasmihal in odkimaval z glavo.
“A ti nisi imel teh težav?” sem ga vprašal.
“Ah, seveda sem,” je odvrnil. “Pri nas imamo školjko, v katero je nemogoče položiti tisti papir čez luknjo, ker je luknja tako velika, da papir sam od sebe zdrsi v vodo.”
“Ja, kako si pa to rešil?”
Prijatelj se je na glas zarežal.
“Papir sem položil v bide in tam sem opravil potrebo.”
Dragi moji,
15. junija izide moja tretja knjiga Če bi moški vedeli. Že sedaj imate možnost kupiti knjigo po prednaročniški ceni in z brezplačno poštnino.
Link na prednaročilo moje nove knjige najdete TUKAJ.
Vesel bom vašega naročila.
Veš o programu Svit najdete TUKAJ.
Foto: Peter H – Pixabay