Razmišljam, kako bi ti povedala, da …

Stala sva v kopalnici pred ogledalom in se počasi odpravljala spati. Moja čudovita žena je na sebi nosila novo pižamo, lase je imela spete, na ustnicah nasmešek. Ko je v svojem elementu, žari energijo, ki se ji ne morem upreti. Stopil sem čisto k njej, ji s prsti nežno podrsal po gladkem dolgem vratu in z mezincem oplazil elegantno srebrno Tiffany verižico, ki sem ji jo podaril za petdeseti rojstni dan.
“Verižico imaš zavozlano,” mi je izletelo iz ust, ko se mi je prst zataknil za bulo, ki ne bi smela biti tam.
“Kako misliš zavozlano?”
“Zavozlano, kot vozel zavozlano.”
Snel sem ji verižico, jo pridržal pred svojimi očmi in nehote zaklel. Verižica je srebrna in zelo tanka, kar ni šlo v korist mojim očem, ki na blizu in na daleč počasi, a zanesljivo izgubljajo ostrino.
“Prižgi luč,” sem zaukazal najdražji, medtem, ko sem po mikroskopsko vrtel verižico, da bi našel kot, s katerega bi napadel vozel. Draga je prižgala luč in kmalu sem jo prosil, da luč ugasne. Pri luči ne samo, da sem slabo videl na blizu, verižica se je še dodatno bleščala in motila moje, včasih sokolovo, oko.
Bil sem v nerešljivem položaju. Verižico sem ostro videl šele, ko sem jo odmaknil na kakšnih pol metra od nosu, kar je koristilo enako, kot če bi mi na glavo nataknil gradbeno vedro. Obenem sem si tistega jutra temeljito uredil nohte, kar pomeni, da vozla verižice nisem mogel prijeti drugače kot s svojimi debelimi prsti.
Najdražja je lezla vedno bliže, da bi bolje videla, kaj ustvarjam. Že tako sem bil nervozen, ker mi ni ratalo problema prijeti za roge, zdaj sem imel pa še njo ob sebi, da mi je dihala za vrat.
“Ti dam šivanko?” Rekla je tiho, ker ni bilo potrebe po glasnosti, njene ustnice so bile namreč par centimetrov od mojega ušesa.
“Šivanko?”
“Ja, da jo natakneš na en člen in potegneš.”
“Ma, ne serji, kakšna šivanka, ne vidim niti člena, kaj šele luknje v členu.”
Vozel verižice sem vrtel med prsti, verjetno v nekem brezizhodnem upanju, da se sam od sebe odvozla.
“A ti dam šivanko?”
“Ne rabim, srce,” sem odvrnil, “daj mi raje pinceto.”
Dala mi je pinceto. Ni šlo. Naša najtanjša pinceto je bila predebel, da bi učinkovito prijela vozel.
“Ti dam šivanko?”
“Kaj, ko bi mi raje dala mir!?” Priznam, siknil sem. Nisem zmogel bolje.
“Ne bodi popadljiv name, samo pomagala bi rada.”
“Razumem, ampak pusti me prosim pri miru, a ne vidiš, da me jebe ena navadna ketna?”
“Ni navadna. Tiffany je.”
Uf. Na robu živčnih končičev sem se držal, da ne bi ven padel.
“A rečem tamali, da proba s svojimi prstki?”
“Ja, veš da bo,” sem zavrnil njen predlog. “Mali sem tudi zjutraj postrigel nohte.”
“A greva pod boljšo luč?”
“Kaj je pa narobe s to lučjo?”
“Nič. A ti vseeno dam šivanko?”
Odneslo me je. Jebem ji njeno šivanko! Kaj naj s šivanko? Kaj naj še z enim mini predmetom, ki ga bom videl na pol zamegljenega? A, med nami, ni mi več preostalo kaj drugega. Mogoče mi pa s šivanko rata. Siknil sem skozi zaprta usta:
“Daj mi potem to šivanko!”
Ženka me je tiho gledala in se ni premaknila.
“Kaj me gledaš?”
“Razmišljam.”
“Razmišljaš?”
“Ja, srce, razmišljam.”
“Si si pa našla pravi čas za razmišljanje, majke ti. O čem pa razmišljaš, če ni državna skrivnost?”
“Razmišljam, kako bi ti povedala, da v hiši nimamo šivanke.”
Usta so se mi sama odprla sama od sebe.
“Ampak, cel čas si mi …”
“Vem.”
Zaprl sem usta. Verižico sem odložil na rob umivalnika in brez besed zapustil kopalnico.