S fleksarco nad pekač za orehovo potico

Stopil sem v garažo. V levi roki sem držal velik alu pekač, z desno sem pograbil fleksarco. Bil sem besen kot ris. Dve leti nazaj sem v trgovini Fiducia, ki prodaja robo za gostince, kupil profi pekač, v katerem sem želel peči orehove potice. Pekač je bil velik, kompakten in kakovosten. Od zmeraj so mi bili všeč veliki, kompaktni in kakovostni izdelki, predvsem v kuhinji. Recimo moja metlica za stepanje je neuničljiva, prav tako lonci, pribor… Z vsem, kar sem nabavil v tej trgovini, sem bil zadovoljen razen z velikim alu pekačem. Pa me je trgovka lepo najprej vprašala, kako široko pečico imam.
“Navadno gospodinjsko, šestinpetdesetko,” sem ji odgovoril in preden sem končal s stavkom, je pričela odmajevati z glavo.
“Prevelika vam bo, ne bo vam šla not,” je dodala.
Njen komentar je naletel na moški ponos. A da ta alu pekač ne bo šel v mojo pečico? Odmahnil sem z roko in pekač postavil na pult ob blagajno.
“Bom že zrihtal, da bo,” sem ji odvrnil in zraven pekača položil še štiridesetko, torej največjo ponev, ki so jo imeli. Dobesedno pred nosom sem jo, edino na zalogi, vzel tipu, ki se mi je predstavil kot vodja tabornikov in me prosil, če mu jo prepustim, da bi pa on res rabil tako veliko ponev za svoj rod.
“Mi imamo doma štiri otroke,” sem zagovarjal svoj nakup in dodal, “sicer ste pa taborniki, se boste že znašli.”
Tip je kupil dve 32-ki. Sem vedel, da se bo znašel.
Dve leti kasneje sem stal sredi garaže s fleksarco v eni in pekačem v drugi roki. Prasec od pekača je bil preširok za mojo pečico. Pa ne veliko preširok, dejansko sta bila v napoto samo na obeh straneh zavarjena ročaja. Pekač sem položil na pult in ga fiksiral. Zakurblal sem fleksarco in se lotil ročajev. Dve minuti so letele iskre, pa mi vseeno ni uspelo prebiti ročajev. Popizdil sem. Preveril sem disk na fleksarci. Kot nov. Preveril sem škodo, ki sem jo naredil na ročaju. Kot bi se vanj zaletela muha. Nisem vedel, a naj bom ponosen na kupljen izdelek ali besen, ker me je v kuhinji čakalo delo, kvasec se je že delal, jaz sem se pa zajebaval s pekačem. Odložil sem fleksarco. Prazniki bodo minili, preden mi bo uspelo prebiti ročaje. S pogledom sem preletel orodje, ki ga imam v garaži in se ustavil na najostrejšem mizarskem dletu in največjem kladivu, kar ga imam, razen macole, seveda. Pograbil sem dleto in ga nastavil na zavarjeni del ročaja. Nisem imel kaj izgubiti. Dvignil sem kladivo in na polno usekal. In spet in spet. Ideja se je po nekaj udarcih izkazala za zmagovito. Sicer sem moral še nekajkrat pošteno usekati po varih, da sem jih prebil, ampak oba ročaja sta bila končno sneta.
Ves ponosen sem se vrnil v kuhinjo, dvignil pekač in zaklical ženi:
“Mene, Alenka, mene ne bo noben jebo.”
Najdražja me je nekaj časa gledala, nato pa prikimala in rekla:
“Imata pa kar veliko skupnega s tem pekačem.”
“Kam točno meriš?”
“Oba sta sicer kakovostna, ampak je obema treba spodrezati krila, da sta uporabna.”