Sam doma

Nedelja, 24. 2. 2019

Dan pred počitnicami. Žena se ni počutila najbolje. Neugoden prehlad, zamašeno in boleče uho. V lekarni sem nabavil vse, kar bi ji lahko pomagalo, da bi si končno privoščila kratek dopust na morju – Aspirine, pršila za grlo, Isla bonbone. Lekarnarko sem celo prosil, če mi zraven komerciale proda homeopatijo. Kar je ne ubije, jo lahko pošlje od doma.
“Kaj si mi to prinesel?”
“Homeopatijo, srce.”
“Apis,” je na glas prebrala napis na steklenički, “a ti veš, Kesar, kaj je to?” Govorila je skozi nos kot kak premlaten boksar, me je bilo kar malo strah.
Skomignil sem z rameni in stopil korak nazaj.
“Lekarnarka je rekla, da je za otekline,” sem se branil.
“Ja, za otekline, če te insekt piči.”
Pa dobro, vsaj pred insekti boš varna, sem si mislil. En razlog manj, da bi ostala doma.
V roke je vzela drugo stekleničko.
“Beladona, to je proti vročini, jaz pa nimam vročine.”
“Preventiva, srce, preventiva.”
Umaknil sem se na varno.

Ponedeljek, 25. 2. 2019

Najdražja se je zbudila kasneje kot običajno. Nikamor se ji ni mudilo. Nos je imela še kar zabit, uho ni bilo nič bolje.
“Rada bi gledala boznedeg Ozgarjev,” so bile njene prve nosljave besede.
Pobrskal sem po TV programu. Oskarji so trajali 3,5 ure. Tri ure in pol! Jebote, a misli ostati na kosilu?
Pripravil sem zajtrk, posesal dnevno sobo in obrisal prah na policah. V škatlo sem zložil LEGO kocke. Dal sem prati posodo, dal sem prati perilo, dal sem sušiti perilo. Zložil sem posodo v omaro. Bradley in Lady GaGa sta prilepljena z glavama izvajala svojo točko. Žena je zahlipala in spustila solzo. To je dobro. Romantika na teveju. Mogoče ji bo odprlo sinuse.
“Dragi, a sva midva Bradley in Lady GaGa?”
“Nisva, srce,” sem ji odvrnil hladno in nestrpno, “jaz pojem boljše od njega.”
Ostal sem živ.
Okrog enajstih sem stal na hodniku z njeno prtljago v roki. Žena je še kar ležala na kavču. Vprašujoče me je pogledala.
“Brez skrbi, srce, nikamor se ti ne mudi,” sem bleknil.
“Ne zgleda ravno.”
Počasi je vstala, si oblekla jakno in obula čevlje.
“Pogrešaj me, Kamenko.”
Objela sva se.
“Že zdaj te pogrešam, srce.”
“Tako težko mi je, ko te zapuščam.”
“Vse je v redu,” odprl sem ji vhodna vrata in jo pospremil do avta. “Pazi na cesti, pokliči, ko prispeš.”
Ob 11:05 sem ostal sam. Stopil sem na teraso in se zagledal v gozd. Dvignil sem roke in jih razširil, kot bi želel objeti svet. Sam. Svoboden. Končno. Najboljše počitnice so se ravnokar pričele.

Isti dan, dve uri kasneje

Sporočilo po Vibru:
“Očitno imam vneto uho. Nič ne slišim nanj, piska mi in me boli. Bom morala jutri k zdravnici. Obup, obup.”
“Mi je žal. Morski zrak ti bo dobro del.”
Stopil sem v garažo po samokolnico, kramp in lopato.
Zravnal sem brežino za hišo in preložil kup kamnov.

Isti dan, zvečer

Viber:
“Spakirala, pripravila sem si za jest. Občutek v ušesu je nadležen, takšen otopel, mrtev. Šumi mi v ušesu, piska.”
“Jedel sem pri sosedih.”
“Jutri zjutraj grem k zdravnici.”
“Teletino iz pečice, v istem roru še prebranac in klobase. Cveto je prišel na kavo, Radojka mi je prinesla vložene gobe.”
“Dragi moj, zdi se mi, da te dol tlačim pri socialnih stikih. Ker želim biti samo doma.”
“Kamenko?”
“Kamenko, si tu?”
“Oprosti, s sosedi smo ga pili. Lahko noč, lepa punca.”

Zvečer sem legel v posteljo. Sam. Hm. Počutil sem se tako … osamljenega. Nekaj ni bilo v redu.

Torek, 26. 2. 2019

Ležal sem na ležalniku pred hišo in nastavljal obraz soncu. Mir. Vonj po pomladi. Lahko bi počel karkoli. Lahko bi šel na sprehod. Lahko bi šel spat. Lahko bi prebral eno od knjig, ki osamljene ležijo na polici. Lahko bi … karkoli. Svoboda odločanja. Svoboda izbire. Karkoli.

Soseda je za kosilo pripravila lazanjo. Strinjala se je z mano, da lahko na svojih počitnicah počnem karkoli me je volja.

Isti dan zvečer

Sporočilo po Vibru.
“Iz večerje. Zelo bogat buffet. Sveže ribe, školjke, lignji, rižote. Pa meso in priloge. Solate, predjedi, sladice. Na polno. Tvoja žena pojedla dva majhna svinjska zrezka, s pečeno zelenjavo in solato. ? Kaj si ti počel?”

Hm. Le kaj sem počel? Razmišljal o tem, da bi lahko počel, karkoli bi mi srce zaželelo?

Legel sem v posteljo. Ugotovil sem, kaj v načrtu ni štimalo. Sanjske moške počitnice so se v moji glavi odvijale samo čez dan. V njih ni bilo osamljenih noči.
Žena me je poklicala in mi zaželela lahko noč.
Rekel sem ji, da jo pogrešam.
Jebemti, stari, daj spravi se skupaj. Ne boš zdaj čustveno pokleknil!

Sreda, 27. 2. 2019

Viber.
“Srce, današnje jutro je pokazalo vse lepote tega hotela. Na zajtrku so športniki, ki so na pripravah ? ? . Visoki, čedni fantje.”
Nisem odgovoril na provokacijo.
Zravnal sem še eno brežino. Nato sem dal peči svinjska rebra. Danes je bil moj dan za kosilo.

Viber.
“Gremo na plažo. Morda bodo športniki tekli ob morju. Ti poročam.”
Ne me jebat. Jaz doma sam trpim, žena pa uživa na morju? A ne bi moralo biti obratno?
Rebrca so bila presuha. Krompir je bil dober. Sosedin tiramisu je bil izvrsten.

Viber.
“Danes se počutim bolje.”
Boli me uvo.
Barcelona je premagala Real.
Sam v postelji. Zamenjal sem vzglavnika. Diši po njej.
Ta teden se res vleče.

Četrtek, 28. 2. 2019

Kosilo pri prvi sosedi.
Kava pri drugi sosedi.
Večerja pri prvi sosedi.
Sam v postelji.
Sovražim biti sam v postelji.
Sovražim biti sam.
Niti ene knjige nisem prebral.
Niti enkrat nisem šel na sprehod po Rakitni.
Niti enkrat nisem igral kitare ali pil alkohola.
Niti ene sladice nisem spekel.
Noro, kako hitro je minil ta teden.
Moja ljubezen pride jutri nazaj. Pogrešam jo. Samemu sebi se nasmehnem, kolikokrat sva se pričkala zaradi malenkosti, ki niso življenjsko pomembne. Pogrešam svojo ženo. Potrebujem svoj ženo. Ko pride, jo objamem in je ne spustim več iz rok.

Petek, 1. 3. 2019

Slišal sem avto in stekel proti najdražji. Objela sva se. Oh, kako je lepa. Kako je čudovita. In kako diši. Nikoli je ne bom izpustil iz rok.
“Pogrešal sem te.”
“Tudi jaz tebe, ljubi.”
Pogled mi je pritegnila dolga bela črta, ki se je globoko in široko razpotegala čez prva in zadnja desna vrata avtomobila. Spustil sem ženo in stopil proti avtu.
“U pičku materinu, spet si avto udarila!!”
“Lepotica je pogledala proti vratom.
“Glej, glej, nič nisem čutila.”
Stopila je k meni in me objela.
“Srce, pomembno je, da sva spet skupaj.”
Bil sem tiho. Globoko sem dihal. Rabim počitnice. Nujno.