Še kakšno moram dati dol

Po nekaj letih sva se z bivšim sodelavcem ponovno srečala in imela kaj za videti. Od zadnjega srečanja sva oba shujšala in obenem oba pokala od energije. V trenutku nama je bilo jasno, da imava za sabo isto zgodbo. Dva moška srednjih let, ki se ne pustita zajebavat.
“Stari, dobro zgledaš,” sem začel pogovor.
“Hej, hvala, 14 kil sem dal dol. Ti?”
“Deset. Ni šlo drugače.”
“Tudi jaz nisem več vzdržal.”
Prikimal sem mu in vprašal:
“S koliko starimi igraš?”
“Tam med dvajset in petindvajset. Ti?”
“Ma en ni še niti polnoleten,” sem odvrnil.
Odkimal je in stisnil skozi zobe:
“Nisem jim več mogel slediti, komaj sem dihal.”
Nasmehnil sem se mu in mu pustil nadaljevati.
“Pa me gonijo levo in desno, hočem štartati, možgani skočijo, telo je vkopano na mestu.”
O, kako mi je to bilo znano.
“In sem se odločil,” je dodal, “ali shujšam in se vrnem na igrišče ali kapituliram pred mladinci.”
Spogledala sva se. Vedela sva, da slednje ni opcija. Kapitulacija pred mladinci? Halo? Spomnim se še lani, ko sem tekmoval v šprintu z najstnico in me je premagala za pol koraka. Ona 18, jaz 48. Sramota in pol. Od takrat tečem po stopnicah. Slišal sem ga govoriti naprej:
“Mi je šlo skozi glavo – Pa ja ni že čas, da postavim teniški lopar v kot – ampak sem se zbral, stari. Tolkel sem kile dol kot norec.” Pokazal je na hlače in suknjič, ki sta kričala po krojaču.
“Spet sem nazaj,” je še pripomnil in stisnil pest, “mulci mene ne bodo več sprehajali.”
Dala sva si kepico.
“Pa pri tebi?”
Pogoltnil sem slino.
“Mah, glej, pri meni je isto sranje, od najmlajšega starša po moje še zmerom hodita na faks, drugi je komaj polnoleten, oba trenirata odbojko, oba skočita z brado do vrha mreže.”
“Woah, stari,” je vzkliknil, “to je pa jeba.”
“Vem,” sem se strinjal, “prejšnjič sem ju gledal, kako se ogrevata, pa mi je vse dol padlo. Nič nisem dal od sebe.”
Za trenutek sva oba utihnila. Končno je spregovoril.
“Ne bomo se predali, a ne?”
Odkimal sem.
“Nikoli.”

Poslovila sva se. Ostal sem sam. V roke sem vzel telefon in odprl YouTube. Vtipkal sem “super slow motion volleyball spike”. Vpijal sem eleganco in tehniko najboljših napadalcev v odbojki na svetu. Če sem dobro pomislil, ni med njimi in mano skoraj nobene razlike. Oboji gremo z rokami nazaj, s koleni dol, na polno gor. Edina razlika, ki sem jo videl, je bila v višini skoka. Edina.

Naslednji dan sem se odpravil na trening in na stran potegnil trenerja.
“Ti, daj mi pomagaj dobiti na eksplozivnosti.”
“Eksplozivnosti? Kaj bi pa rad dosegel?”
“Kako kaj? Boljši napad, valda.”
Trener se je nasmehnil.
“Glej, Kesar, eksplozivnost je še najmanjši problem, ki ga imaš, če hočeš biti res dober.”
Nehal sem dihati.
“Najprej moraš spremeniti položaj, pa prvi korak, način odriva … ”
“A me zajebavaš?”
“Ne, zajebavanje pride zdaj. Veš kaj je tvoj največji problem?”
“No, povej.”
“Glede na tvoja leta, ne vem, če imaš dovolj časa za vse to.”
Sem že kdaj omenil, da ima moj trener odbojke smisel za humor?