Slepo zaljubljena

Deželico je preplavila novica, da se šole znova odpirajo. V očeh nekaterih otrok smo lahko zaznali znake veselja in sreče, ker bodo ponovno videli svoje prijatelje ali vsaj ne videli svojih staršev, v očeh drugih smo opazili žalost ob koncu čudovitega obdobja, ko so lahko med uro klepetali, med uro jedli, skočili na toaleto in ko so lahko, če so potrebovali daljši počitek, enostavno vrgli dol internet. Ali so jim ga pa starši, če so želeli otroke pred kosilom odpeljati na prvi zasneženi hrib s sankami na hrbtu.
V očeh nekaterih staršev je bilo prav tako zaznati znake veselja in sreče in v očeh drugih staršev žalost. Recimo v mojih in ženinih. Žalost, ker je konec obdobja, ko smo imeli otroke ob sebi dlje kot običajno in smo lahko domovali na vrhu hriba, na koncu slepe ulice, ob gozdu v vasici Rakitna.
Danes smo se, z žalostjo v očeh, premaknili nazaj v Ljubljano. V sicer čudovito stanovanje, polno svetlobe in dobre energije, a kaj, ko ni gozda. Ni trave in blata, ni terase, po kateri sem naredil kilometre, običajno v krogu kot fantje za zapahi.
Z ženo sva spakirala majice in hlače, jakne in kape. Dve polni vreči knjig in kozmetike. Ena polna vreča hrane, da ne gre v nič. Nahrbtnik s čevlji in poslovna torba z najinima računalnikoma in vsem drugim, kar je pomembno za službo.
Med vožnjo v dolino sva bila tiho. Vsak s svojimi mislimi. Poskusil sem si zamisliti novo rutino. Nisem želel nazaj v staro.
“Bova vsak dan naredila krog po stari Ljubljani?”
Ne vem, zakaj me je tako obsedla hoja v krogu. Morda mi je všeč to, da ne prideš nikamor. Kot sobno kolo.
Stopila sva v stanovanje, odprla okna, otroci so pomagali pospraviti stvari iz vreč in potovalk. Prižgal sem TV. Prišel je čas, da napišem to zgodbo, ki jo ravnokar berete. Stopil sem do potovalk in vreč, ki so zdaj bile že prazne, in obstal.
Čakaj.
Kje za vraga …?
Kje za vraga je moja poslovna torba z računalnikom, denarnico, ključi?
Zaprl sem oči in zavzdihnil. Bog pomagaj.
“Alenka?”
“Reci.”
“Na Rakitni sem pozabil najina računalnika in vse, kar imam za službo.”
“Dobrodošel v klubu, jaz sem pozabila v avto nesti vrečo s hrano.”
“Kaj nama je bilo, da sva lahko to pozabila?”
“Slepo sva zaljubljena, dragi.” Ljubezen moja se je nasmehnila in me pobožala po licu. “Pa mačka prosim nahrani.”
Uro kasneje sem prispel nazaj v hiško in se vrgel na kavč. Divji mačkon, ki me je čakal pred vhodnimi vrati, je pojedel vse, kar sem mu dal in odbrzel naprej v življenje. Lovit muce.
Srečno valentinovo. Vam in vsem mucam in mačkom.

Več o mojih knjigah TUKAJ.
Prijava na email zgodbe TUKAJ.
Slika ooceey iz Pixabay