Stvari, ki jih nisem nikoli naredil

Sredi jesenskega preurejanja, kjer sem poletne stvari dvigoval na višje in zimske spuščal na nižje police, sem naletel na črno škatlo, iz katere sta se vila dva kabla. Trdi disk, poln arhivskih dokumentov, je ležal zaprašen v kotu, nekje zadaj za zimskimi nogavicami in dolgimi goretex hlačami. Škatlo sem previdno očistil, priklopil na elektriko, povezal z računalnikom in jo zagnal.
Med množico ikon, ki so mi skočile na ekran, se mi je pogled ustavil na dokumentih z istim imenom, le z drugo letnico na koncu.
Novoletne zaobljube od leta 2000 do leta 2010.
V srcu me je stisnilo in v glavi zabolelo. A naj jih odprem? A naj se vrnem dvajset let nazaj, v leto 2000, ko sem bil, po današnjih lastnih kriterijih, še 30-letni smrkavec? In če to naredim, se bom smejal ali bom disk zabrisal na kurišče in ga zažgal s kabli vred?
Odločil sem se, da bom iz tega naredil nedeljsko zgodbo.

Ne vem, kako ste vi prekrmarili čez starostno obdobje med 30 in 40 (oziroma, če ste mlajši, kako boste), a to, kar sem prebral, to, kar sem napisal v novoletnih zaobljubah, … zakaj me takrat nihče ni s kolom čez hrbet?

Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bila vsakoletna želja po znanju slepega, 10 prstnega tipkanja. Deset let, vsako leto znova, sem imel zapisano to željo. Natisnil sem si vaje in jih zlepil v zvezek. Gledal sem YouTube posnetke. Enkrat smo celo v firmi najeli učiteljico. FJ FJ FJ. Prva vaja in tudi edina, ki sem si jo zapomnil. Odnehal sem vsakič, ko sta prišla na vrsto prstanec in mezinec. Po desetih letih pisanja zaobljub in po tem še dodatnih desetih letih pisanja zgodb sem do danes prilezel na 8 prstov. Pa včasih res tipkam, kot bi bil slep.

Druga stvar, ki mi je padla v oči, je bila vsakoletna želja po znanju italijanščine. Deset let je bila napisana, vsako leto bolj proti vrhu in vsako leto z večjimi črkami. A me je zjebala motivacija. Italijansko sem se želel naučiti, ker smo tja hodili na dopust. To me je vsako leto držalo v ognju nekje do oktobra in ko me je spustilo, sem si ogledal film Malena z Moniko Bellucci in upal, da jo bom kje srečal in jo nagovoril v italijanščini. Upanje, da bom kdaj znal italijansko, je umrlo istočasno kot upanje, da bo Monika nekoč moja.

Tretja stvar, ki mi je padla v oči, so prioritete, ki sem si jih postavljal in kako so se z leti spreminjale. Leta 2000, pri starosti 30, sem skoraj vsako zaobljubo finančno ovrednotil. Zapisu “2 x na teden tenis” sem dodal strošek opreme in igrišča. Zapisu “Znanje italijanščine” sem pripisal besedo DVD in dodal znesek 30.000 SIT. Od trideset zaobljub, ki sem si jih zastavil leta 2000, jih je bilo 29 usmerjenih v kariero ali ovrednotenih finančno. Razen ene. Samo ob eni zaobljubi ni bilo finančne kalkulacije. Tam je pisalo:
“Razmisli, preden odpreš usta.”

Leta 2010, pri starosti 40, ko sem tudi zadnjič zapisal zaobljube, sem jih na papir izlil deset. Samo deset. In niti ena ni bila povezana s kariero ali denarjem. Vse so bile povezane z odnosi, ljudmi, ljubeznijo in zdravjem. Z vsem, kar mi je zmerom največ pomenilo. Te iste zaobljube imam še danes zapisane. Deset let iste. Tiste, ki se jih ne da odkljukati, ker jih želim živeti vsak dan.

Za konec:
Ob slepem 10 prstnem tipkanju in italijanščini mi grozi, da bom letos dodal še en neizpolnjen cilj. Dva tedna nazaj bi moral pričeti s pisanjem tretje knjige, pa je posijalo sonce in se mi je zdelo, da me trava pogreša. Ta teden sem v roke dobil knjigo Ne čakaj na vikend, na kateri je pisalo, da je to knjiga za ženske, kar je bil samo še dodatni razlog, da sem jo prebral (in super izgovor, da nisem pričel s pisanjem). Napisala jo je Maja Golob, ki je pustila dobro plačano službo direktorice marketinga v Studio Moderni in se odločila zaživeti po svoje. Maja pravi, da je ZDAJ čas, da se lotimo vsega, kar smo si vedno želeli.
Jebemmu.
Mene čaka pisanje tretje knjige. 8 prstno.

Povezava do knjige, ki jo zelo priporočam in zaradi katere bo tretja knjiga pravočasno napisana: Ne čakaj na vikend