Blog
Umor na podeželju

Ležal sem na boku in počasi odprl oči. Dobro sem spal. Počutil sem se spočito. Obrnil sem se na drugo stran. Žena je bedela. Ležala je na hrbtu in gledala v strop. Stisni sem se k njej.
“Dobro jutro, lepotica,” sem zašepetal.
“Dobro jutro, srce.”
“Si dobro spala?”
Ni odgovorila.
“Alenka?”
Pogledala me je in me pobožala po laseh.
“Oprosti, srce.”
“Oprosti za kaj?”
Obrnila se je k meni in mi z resnim glasom rekla:
“Nisem več vzdržala, res ne, ob polnoči se je prvič vklopila in brnela kot ponorela, pa sem vstala in jo izklopila. Uro kasneje, ko sem komaj nazaj zaspala, se je ponovno vklopila, sama od sebe. Spet sem vstala in jo izklopila. Tretjič,” rahlo je zahlipala, “ko se je tretjič prižgala, se mi je utrgalo. Oprosti, srce.”
Vedel sem, da je govorila o zobni ščetki Sonicare, ki se sama od sebe vklopi, ne glede na čas in uro v dnevu. Ampak to se je nazadnje zgodilo z mojima dvema ščetkama, pa sva obe že vrgla v smeti in sem nabavil novo. Da pa je zdaj za tresavico zbolela še njena? Tega nisem vedel.
“Saj je v redu, Alenka, bova pač kupila druge ščetke, ne skrbi, nimaš se kaj opravičevati.”
“Ne, Kamenko, ne gre za to. Rada bi se ti opravičila za nekaj drugega.”
Nisem bil prepričan, če sem želel vedeti. Najdražja je vstala s postelje, me prijela za roko in me odpeljala v kopalnico. Obstal sem na vratih. Veliko okno v kopalnici, v prvem nadstropju hiše, je bilo odprto. Sredi komarnika, ki je fiksno pritrjen na okno, je zijala za pest velika raztrgnina. Počasi sem stopil k oknu, potisnil roko skozi raztrgan komarnik in pogledal najdražjo.
“Kaj za vraga je to?”
Lepotica je skomignila z rameni.
“Nisem se uspela zadržati. Poglej skozi okno.”
Pogledal sem skozi okno kopalnice.
Spodaj, nadstropje nižje, je sredi tlakovcev ležala ženina zobna ščetka. Ni več brnela.