Vsi smo prvaki

Zadnje dni z odprtimi usti sedim na kavču pred televizorjem in gledam mojstrovine naših odbojkarjev. Iskreno, tega, da so mojstrovine, nisem ocenil po tem, kako naši igrajo, temveč po tem, kako se odziva množica v Stožicah in še posebej po tem, kako začudeno se med sabo gledajo nasprotni igralci. Na televiziji, vsaj zame, je vse videti preprosto. Čebulj in Pajenk ki priletita od nekod od zadaj in zabijeta čez visoko nasprotnikovo obrambo, zgledata lepo, a vendarle, kakor je videti na teveju, bi lahko to izvedli vsi mi smrtniki na kavču. Tudi kasneje, ko pod njiju podpišejo višino, pri kateri udarita žogo (366 cm), me ne očara. Potem vstanem, pretegnem svojih 191 cm tako, da dvignem roke visoko v zrak, pogledam proti stropu, ki je v stanovanju na višini treh metrov, ocenim, da mi od prstov do stropa manjka še dobrih 60 cm, dodam še njunih 66 cm in ugotovim, da bi gospodiča, če bi stala tukaj, kjer stojim jaz, s svojim odrivom in udarcem verjetno odpihnila vodo v kolenu zgornjega soseda.
Kolikor me nese spomin, se mi je šport celo življenje zdel preprosta rabota. Recimo tek na 60 metrov v osnovni šoli. Še preden sem se odpravil na progo, sem vedel, da sem vsemogočen. Superman. Blisk in strela v enem telesu. Še dobro, da smo tekli eden po eden, da ne bi komu ubil veselja do atletike. Še danes se spomnim žive meje, ob kateri sem tekel. Zdelo se mi je, da sem kljub bliskovitemu gibanju dosti zlahka opazoval dežne kaplje in gosenice na listih odraslega lovorikovca. Skozi cilj sem se agresivno nagnil naprej, da bi pridobil kakšno stotinko. Učitelj je ustavil štoparico, se obrnil na drugo stran in nekaj zamrmral.
“Tovariš, nisem slišal rezultata.”
“20 sekund,” je zarjovel in se takoj zatem posvetil sošolcem, ki so, po njegovem mnenju, obetali več.
20 sekund? Nisem znal oceniti, kako dobro je to, dokler mi sošolec ni pojamral, da je tekel že pod 10 sekund in da je danes imel slab dan.
Tudi nogomet se mi je zmerom zdel preprost. Tečeš, podaš, udariš, gol. Pa sem se vpisal na trening pri NK Kovinar na Teznem v Mariboru. Po dveh urah treninga so nas pogostili z limonado v neomejenih količinah. Sam sem se pogostil s krvavimi žulji, vrtoglavico, tresavico in solzami v očeh. Ni bil moj dan. Na naslednjem treningu se nisem pojavil. Nisem bil žejen.
Sošolci in učitelji so očitno opazili, ali bolje pozabili na, moj športni talent, zato so me povabili, ali se pridružim regijskemu tekmovanju v plavanju. 50 metrov hrbtno.
“Pa znaš hrbtno?”
“Seveda,” sem odgovoril učitelju plavanja in se ob tem spomnil brezhibne tehnike, ki sem jo med plažo in bojo vsako poletje izvajal na morju.
Prišel je trenutek, ko sem se pognal v boj. Pred prvim obratom pri 25 metrih sem dvakrat spil vodo in enkrat mi je klornica ušla v nos. Pri drugih 25 metrih sem dal vse od sebe, mogoče tudi zato, da se ne bi utopil. Na cilj sem prispel zadnji. Pa ne samo, da sem prispel zadnji. Ko sem se dotaknil cilja in pogledal naokrog, sva ob bazenu bila samo gospod, ki je meril čas in jaz. Drugi so odšli na malico.
A vedel sem, da imam šport v sebi. Saj sem gledal televizijo. Ni lažjega kot nogomet, ki sem ga že poskusil, plavanje, v katerem sem celo tekmoval in pa … karate, ker to, kar je počel Bruce Lee, bi lahko počeli vsi, ki smo ga gledali v kinu. Tako sem se v srednji šoli odpravil do črnolasega brkatega herkula, ki je slišal na ime Ljubo. Brko me je nekaj let gnal po treningih in tekmovanjih, rezultati niso izostali, čepe sem skakal od spodnje postaje vzpenjače do petega stebra, nabijal 120 trebušnjakov v dveh minutah in rezultat na 60 metrov popravil za slabih deset sekund. Konec srednje sem izgubil motivacijo, verjetno zato, ker v kinu ni bilo več nobenih filmov z legendarnim Bruceom. Teh nekaj let treningov je bilo dovolj, da mi je srčika tega športa ostala tako v možganih kot v mišicah.
Zadnjih 15 let sem malo bolj aktiven v odbojki. In vse se mi zdi preprosto, dokler ne stopim na igrišče. Takrat vem, da nikoli ne bom res dober. Najprej zato, ker sem preveč časa porabil za to, da se mi je vse zdelo preprosto in nisem nič naredil v tej smeri, potem pa tudi zaradi logike in miselnosti karateja, ki mi je ostala v možganih in mišicah. Namreč, ko pri odbojki žoga leti proti meni, se telo rutinirano umakne, kot me je Ljubo naučil, da se umaknem pred vsem, kar leti proti meni. Na igrišču me vsi butasto gledajo, kaj počnem, le jaz sem sam nase ponosen. Ko bi oni vedeli, kako dober sem bil v Med dvema ognjema!


Photo by Erik Mclean on Unsplash.