Žena in jaz končno sama

Pripeljala sva se pred hišo na čudoviti Rakitni in parkirala pod globoko senco. Ugasnil sem motor avtomobila. Žena je na stežaj odprla vrata avtomobila, naslonila glavo na sedež in zaprla oči. Čez obraz naju je pobožal svež vetrič z vonjem po morju. Kraljica mojega srca me je prijela za roko.
“Slišiš?” je šepnila.
“Samo ptiče in veter.”
“Točno tako.”
Nasmehnila sva se. Nihče ni kričal v bazenu, nihče ni na široko odpiral kljuna in tarnal, da je lačen, ali da internet ne dela. Nihče ni pritekel do naju, da bi čim prej prišel do sladoleda in kokakole. Bila sva sama. Otroke sva ravnokar odpeljala na počitnice k njihovim drugim staršem. Za cel teden ali celo več.
Stodvajset dni je minilo, odkar sva bila nazadnje sama. Sto in še dvajset dni. Štirje celi meseci. Pa jih imava najraje na svetu, svoje otroke. Življenje bi dala za njih. In vendar. Žena in jaz marca nisva bila sama. Od marca.
Še kar sva sedela v avtu.
“Kaj bova počela?” Ženin glas je bil umirjen.
“Najprej se bova ljubila, glasno in strastno.”
“Pa potem?”
“Potem bova nazdravila s šampanjcem. A je v hladilniku?”
“Je, ja. Tudi debele sočne jagode so tam.”
“To bo pasalo.”
“A bova potem pogledala kak film?”
“Bova. A boš naredila sladico?”
“O, ja. Jagodno rolado, v dvajstetih minutah jo imam narejeno.”
“Njama. Jaz bom pripravil kavo.”
“Se greš kopat v bazen?”
“Valda, končno bom sam not, komaj čakam.”
“Jaz bom med tem v ležalniku na soncu.”
Stopila sva iz avta v topel poletni dan in se odpravila v hišo. Zunanje žaluzije dva imela spuščene, zato je bilo v dnevni sobi prijetno hladno.
S sebe sva vrgla oblačila in se ulegla v posteljo, ki jo imamo sredi dnevne. Pokrila sva se s toplo odejo in se stisnila drug k drugemu. Najino dihanje se je upočasnilo in najine oči so se počasi zaprle.

Rakitna: https://www.visitljubljana.com/sl/poi/rakitna/
Več zgodb najdete tukaj: http://kamenko.si/