Žena zapeljala poštarja

poštar

Nisem si mislil, da bo žena kdaj zapeljala poštarja in to našega, zmeraj prijaznega in nasmejanega. A ga je, in to zlahka.
Zgodba je takšna. Nedavno je na Rakitni, v naši čudoviti vasici, močno snežilo. Sneg je pobelil njive, pobelil je cesto in gozd. Idila je bila popolna, ne samo za oko, temveč tudi za naš avto, ki sliši na ime Subaru. Običajno ga ob vsaki priložnosti na sneg peljem sam, a tokrat se je, na moje presenečenje, oglasila moja najdražja.
“Nujno moram v trgovino,” je navdušeno čivknila, s police pograbila ključe, skočila v zimske gojzarje in mi pomahala v nasvidenje.
Trgovina je od hiše oddaljena dober kilometer in pol. Običajno za trgovino potrebujemo dobrih deset minut, a žene ni bilo od nikjer. Več kot pol ure kasneje se je končno pojavila in to raztresena, da ne rečem v šoku.
“Kamenko, zunaj se nič ne vidi! Ful sneži in nič se ne vidi.”
“Kaj se ne vidi?”
“Ne vidi se cesta.”
“Kako se ne vidi cesta?”
“Ja ob cesti ni več tistih rdečerumenih kolov in vse je ravno, vse je isto, vse popolnoma belo.”
“Pa dobro, saj poznaš cesto, očitno ti je uspelo, če si prišla nazaj domov.”
“No …”
“Kaj no?”
“Mislim, da sem en ovinek malo preveč sekala.”
“Kako si sekala ovinek?”
“Ja, zdi se mi, da sem padla s ceste, pa je nekaj butnilo, pa avto je poskočil in malo kasneje ga je ful dvignilo in je padel na nekaj ravnega, verjetno nazaj na cesto.”
Gledal sem jo in nisem mogel verjeti.
“S ceste si padla?”
“Ja, tam pri kapelici.”
Nič nisem rekel. Skočil sem do avta in se pred njim vrgel na trebuh. Avto je od spodaj bil videti v redu. Seveda, Subaru je visok in narejen za sneg, a vendarle, fizika je fizika in pleh je pleh. Bil sem pomirjen.
Neljubi dogodek je hitro izginil v pozabo. Naslednji dan je nekdo pozvonil. Zunaj sem zagledal našega prijaznega poštarja, ki mi je prinesel paket in šop računov. Že je stopil nekaj korakov proti svojemu avtu, a se je ustavil, se obrnil in v že ohlajeni jezi rekel:
“Veš, včeraj sem zletel s ceste, zapeljal sem v jarek in na njivo. Na cesti sem videl tvojo ženo, kako vozi pred mano in ker ni bilo tistih kolov, pa snežilo je in se ni nič videlo, sem se kao ful dobro spomnil, da peljem po njenih sledeh.” Odkimal je z glavo. “Kdo bi si mislil, da bo sekala ovinek in to čez njivo.”
V ženinem imenu sem se mu opravičil in mu obljubil, da ji v takšnem vremenu ne bom več dovolil voziti po vasi. Ženi, ki je v kuhinji ustvarjala novo sladico, sem povedal poštarjevo zgodbo. Najdražja je prasnila v glasen krohot, ob tem spustila solzo ali dve, si obrisala oči in skomignila z rameni.
“Žal mi je za poštarja,” mi je rekla, “ker je čudovit fant, ampak veš, to se ti zgodi, če zasleduješ poročeno žensko. Zato pazi, Kesar, da te ne zapelje kakšna poročena.”
Ostal sem brez besed. Dva avta sta pristala na njivi, nauk zgodbe je pa ta, da ne smem laziti za poročenimi ženskami? Kdo bi to razumel.

Ne pozabite: knjige lahko kupite na https://kesar.si/ ali kupite oz. si izposodite e-knjige na http://bit.ly/Biblos-Kesar.
Več zgodb najdete na http://kamenko.si/zgodbe/.