Ženske pod masko

Odkar nosimo maske sem presenečen, kako lepe oči imajo moje sodelavke in natakarice, da ne govorim o svoji ženi. To so seveda osebe, ki mi v zadnjih mesecih pridejo fizično najbližje. In ker nosijo masko, jih med pogovorom ne morem gledati v ustnice ali nos, ampak samo v oči. In v oči jih gledam cel čas pogovora, ker je pač vljudno, da gledaš tistega, s katerim se pogovarjaš. V masko je seveda ne morem gledati, ker se tam nič ne premika. Zaradi tega sem se znašel v nenavadnem položaju, ko med pogovorom občudujem oči sogovornice in bi ji rad dal poklon, pa nisem prepričan, da bi prav zvenelo.
S sodelavko sva nedavno sedela v baru zraven naših pisarn, ko je k nama pristopila punca, ki že dolgo časa tam streže. Na obrazu je nosila medicinsko masko in ko sem dvignil pogled, sem se zagledal v njene čudovite oči. Nikoli prej jih nisem opazil in tudi nisem edini, ki se mu je odprl svet čudoviti ženskih oči (Janez TUKAJ). Za trenutek sem ostal brez besed. Nisem mogel kar reči “Uau, imaš čudovite oči.” Najprej zato, ker je zraven mene sedela sodelavka, ki ima prav tako čudovite oči. Naj najprej pohvalim natakarico in se obrnem k sodelavki in rečem: “Tudi ti imaš lepe oči, samo, da ti tega do sedaj nisem povedal”?
Ne gre tako. Če to naredim, se ve, da sem sodelavko pohvalil samo zato, ker sem pohvalil natakarico. Moral bi seveda najprej pohvaliti oči sodelavke, ampak to bi lahko naredil le na samem, ker če bi jo pohvalil pred drugimi sodelavkami, bi moral pohvaliti tudi oči drugih sodelavk, ker imajo vse moje sodelavke lepe oči. Če bi pa že to naredil na samem, bi me skrbelo, da bi izpadel kot Ross iz serije Prijatelji. Obenem je moja najdražja prav tako moja sodelavka, torej bi moraj najprej, pred vsemi, pohvaliti ženine oči in šele nato oči svojih sodelavk, na koncu pa oči natakarice.
Vse te misli so se mi torpedirale skozi možgane, ko sem iskal prave besede za čudovite oči prisotne natakarice.
“Moram ti reči, da maska zelo poudari tvoje oči,” sem končno izdavil in bil ponosen sam nase, da se mi je uspelo izvleči iz te namišljene godlje.
Dogodek bi odšel v pozabo, če ne bi tistega večera z ženo sedela objeta pred televizorjem, ko sem na poročilih zagledal nekoga z masko in nezavedno izstrelil:
“Natakarica v baru ima pa čudovite oči.”
Nad naju je legel nevihtni oblak.
“Kaj ima?”
Tisti trenutek sem se zavedel svojih besed.
“Ma ne, imela je masko in se mi je zdelo zelo zanimivo, ker ji je poudarilo oči,” sem se skušal izmazati.
“Kesar, pazi, kaj gledaš.”
Nisem ji ugovarjal. Poljubil sem jo na oči in ji zagotovil, da so njene najlepše.