Komu sploh še verjamemo?

Formalne izobrazbe je več kot kadarkoli prej. Zakaj ji potem vse manj zaupamo?

Pred leti sem poslovno obiskal nemško podjetje Britax Römer, ki izdeluje otroške varnostne sedeže. Spomnim se dolgih hodnikov, vonja po kavi in skoraj popolne tišine v pisarnah. Potem pa dva sodelavca, ki se srečata med vrati.
“Guten Morgen, Herr Dr. Weissmann.”
Brez ironije in brez občutka, da gre za nekaj zastarelega. Naziv je bil del vsakdanje komunikacije, enako naravno kot priimek.
Takrat se mi to ni zdelo posebej nenavadno. Danes bi verjetno že gledal postrani.

Dolga desetletja so bili nazivi neke vrste bližnjica do zaupanja. Če smo v časopisu prebrali kolumno, podpisano z dr. ali prof., nam ni bilo treba posebej raziskovati, kako zaupanja vreden je avtor. Namesto nas so to preverjanje opravili univerza, stroka ali institucija.

Naziv je, ob izobrazbi, pomenil tudi to, da je nekdo šel skozi splošno priznan sistem pravil, preverjanj in odgovornosti. To je še posebej veljalo za srednjo Evropo. V Nemčiji in Avstriji imajo akademski nazivi še danes posebno težo. Ponekod ostajajo del uradnega nagovora, napisani so na vratih pisarn in osebnih dokumentih.

V teh družbah je naziv razumljen kot signal, da je nekdo opravil določeno pot in da za njegovim znanjem stoji institucija.

Potem je prišel internet.
Institucije so izgubile monopol nad znanjem. Danes o ekonomiji, medicini, tehnologiji ne beremo samo v časopisih in strokovnih revijah. Beremo newsletterje, poslušamo podkaste, gledamo YouTube analize in sledimo ljudem na družbenih omrežjih.
Znanje je postalo dostopnejše kot kadarkoli prej. Hkrati pa je postalo veliko manj jasno, kdo je v resnici avtoriteta.

To ni nujno slaba stvar. Pacient lahko danes sam razišče svojo diagnozo. Posameznik lahko preveri trditve politikov. Glas, ki ga nobena institucija ni hotela slišati in noben medij podpreti, si lahko najde občinstvo mimo vratarjev in uredniških pisarn.

Toda vsaka pridobitev nekaj stane.
Včasih je bila pot precej jasna. Institucija je podelila naziv, naziv je odprl vrata do javnosti, javnost pa je temu nazivu zaupala.
Danes si veliko ljudi najprej zgradi občinstvo, šele potem pridejo televizijska vabila, kolumne in javni nastopi. Kredibilnost pogosto pride za pozornostjo, ne pred njo.

To je ustvarilo zanimiv paradoks. Živimo v času, ko je formalne izobrazbe več kot kadarkoli prej, hkrati pa ji manj samoumevno zaupamo. Ko je bil doktorat redek, je bil nekaj posebnega. Danes pogosto pomeni predvsem to, da je nekdo opravil dolgo in zahtevno formalno pot, ne pa nujno tudi, da mu bo javnost avtomatično verjela pri vsaki temi.

To se je dobro pokazalo v zadnjih letih, ko so mediji in družbena omrežja začeli mešati različne vrste strokovnosti. Strokovnjak z enega področja je hitro postal komentator skoraj vsega.
Naziv je ostal enak. Kontekst pa ne.

Spremenila se je tudi logika javnega prostora. Previdnost, dvom in kompleksnost na internetu težko tekmujejo s hitrostjo, samozavestjo in jasnimi odgovori.

Dober zdravnik bo pri resni diagnozi pogosto rekel:
“Odvisno.”
“Potrebujemo dodatne preiskave.”
Nekdo na YouTubu ali TikToku pa bo brez zadržkov povedal:
“To je prava resnica.”
“Vsi vam lažejo.”

Internet pogosto ne nagrajuje ljudi, ki temo najbolje poznajo, ampak tiste, ki znajo dlje časa zadržati pozornost. Zato si lahko danes vplivnež z dobro kamero, veliko samozavesti in površnim razumevanjem teme ustvari več vpliva kot nekdo z desetletji prakse. Previden človek na internetu redko zveni prepričljiveje od samozavestnega.

Na drugi strani pa nastaja nov svet nazivov.
LinkedIn je poln thought leaderjev in chief happiness officerjev. Kar je razumljivo. Če stabilnih institucij in jasnih kariernih poti ni več toliko kot nekoč, si ljudje svojo kredibilnost začnejo graditi sami. Z vidnostjo, z mrežo poznanstev, z lastno prepoznavnostjo.

In zanimivo je, da danes hkrati obstajata oba sistema. Isti človek, ki zjutraj v supergah vodi sestanek in ga zaposleni kličejo po imenu, bo popoldne pod člankom ali konferenčnim nastopom svojemu imenu  dodal dr. ali MBA.
V eni sobi šteje ime. V drugi naziv.

Herr Dr. Weissmann na tistem hodniku je pripadal sistemu, ki je bil počasen, tog in pogosto pretirano hierarhičen. Imel pa je eno pomembno lastnost. Nekdo je preverjanje opravil namesto nas.
Danes moramo to vedno pogosteje početi sami.
In mogoče je prav zato toliko težje ugotoviti, komu zares verjeti.

Kamenko Kesar
Elektrotehnik elektronik